nedelja, 09. november 2014

Japonska, 3. dan. Tokio

16.09.2013 
Danes ponoči je Tokio dosegel tajfun kar se je kazalo v močnem pihanju vetra in deževju. Na srečo je dež prenehal padati po končanem zajtrku.
Prvi cilj je bil obisk pande v Ueno zoo. Pot iz hostla do živalskega vrta ni dolga zato smo se tja odpravili peš. Vseskozi je pihal veter in nekajkrat je zapadel dež. Na srecčo je sam center tajfuna obšel Tokio, posledice vetra pa so bila videna prevrjena kolesa in polomljene veje, ki so ležale na tleh.
Bližje kot smo bili vhodu v živalski vrt več je bilo ljudi. Pri samem vhodu v zoo pa se je izkazalo, da je vrt zaradi tajfuna ostal na ta dan zaprt.
Nato smo se odpravili Senso-ji tempelj. Tu smo za 100 jenov izžrebali list z napisano prerokbo o naši prihodnosti. Ker se je od tu videl Sky Tree Tower, smo se odločili, da gremo peš v njegovo smer in z njegovega vrha pogledamo panoramo Tokia. Tudi tu se je izkazalo, da je več kot 450 metrov visoki stolp zaradi tajfuna zaprt, čeprav je do sedaj tajfun že bil oddaljen od Tokia.
Kot kaže, tudi danes ne bomo imeli sreče z izpolnjenjem zastavljenih ciljev.
Odpravili smo se v park Hihashi Gyoen (Tokyo Imperial Palace), kjer je nekoč stal največji tempelj na japonskem, ki pa je bil porušen in požgan in nato nikoli več obnovljen. Sedaj je tu velik in lep park obdan z stolpnicami, ki se zdijo, da so poslovni centri.
Jedli smo v restavraciji, pred katero je avtomat, kjer se izbere jed in plača in z natisnjenim listkom pri kuharju naroči hrano. Tukaj je bil zanimiv pogovor s kuharjem v zvezi z vsebino dane jedi, ker nismo znali skupnega jezika.
Zatem smo odšli do nekega parka, s katerega naj bi bil lep raagled na Tokio, vendar je bil po 18 uri že zaprt.
Zato smo se odpravili nazaj v hostel pustit nakupljene stvari in nato smo odšli v Akihabaro. To je predel Tokia z ulicami, na katerih stojijo trgovine z elektroniko in ne samo njo. Tu si je Maja-san kupila spominek iz Japonske, uro.
Sedaj pa smo že bolj zgodaj v postelji, ker je plan da smo že pred 9 uro ponovno pod Sky Tree Towerjem in nato odidemo na jug Tokia, kjer nas še čaka kar nekaj zanimivih stvari za pogledati. Od stolpa naprej nas vodi Saki Morito, punca, s katero je Maja-san navezala kontakt.

Podrta električna napeljava







Senso-ji tempelj


SKy Tree Tower v ozadju





Prerokba o prihodnosti

Ne kadi med hojo. V mestu so na različnih lokacijah postavljene kadilske točke,
kjer je možno kaditi.











Hihashi Gyoen







Akihabara




Japonska, 2. dan. Tokio

15.09.2013
Po 14. urah spanja smo vstali nekaj po pol deseti uri. Ob 10i uri smo bili zmenjeni s prijateljema Hirom in Kajtom, da nama razkažeta nekaj zanimivih točk v mestu. Hira sem spoznal čisto po naključju v znanstvenemu muzeju v Londonu, ko sva čakala na svojo vrsto v simulatorju letenja.
Tudi danes je bilo vlažno in vroče ozračje in to kljub temu, da je ponoči začelo močno deževati, mesto je namreč ponoči obšel tajfun, čez dan pa je bilo več ali manj oblačno z občasnimi padavinami.

Čakanje na metro postaji


Na prvem mestu je bil obisk najvišje zgradbe tu v Tokiu, na katerega pa žal nismo šli zaradi goste megle, ki bi kvarila pogled na mesto. Megla pa ni pregnala kar nekaj ljudi, ki so v vrsti bili pripravljeni čakati celo uro.


Skytree Tower v oblakih




Namesto tega smo se sprehodili po trgovinicah in odšli v smeri Shinjuku gyoen garden, kakor so nam predlagala japonska prijatelja. Park je razdeljen na več delov in vsak predstavlja različen stil vrtnarjenja. Nam je bil seveda najbolj všeč japonski del.
 


















Nato smo obiskali park Meiji Shrine. Tukaj stoji tempelj, v katerem lahko vsakdo pomoli.











Kosilo v tipični japonski restavraciji je bilo zelo okusno.





Naslednji postanek je bil Shibuya center, ki je japonska različica Times Squera v New Yorku. Tukaj je najbolj zanimivo križišče, na katerem se stika več cest in prehodi za pešce vodijo tudi po diagonali. Ljudi je tukaj tako veliko kot rib v prenapolnjenem akvariju. Poleg tega križišča pa stoji tudi kip psa Hachika, po katerem je bil posnet film Hachi: A Dog's Tale.










Hiro in Kajto sta poskrbela, da smo poskusili nekaj okusnih jedi, ki pa niso bile vsem po okusu, sladkarije sem ne sodijo.
Pozno zvečer pa smo prišli nazaj v hostel utrujeni po veliko prehojenih kilometrih. Še posebej pa te izmuči velika soparnost in džungelsko ozračje, ki ni za dihat.