Cosmoflier blog

Madžarska, 7. dan. Blatno jezero - Balaton

2012-01-28T16:26:00.000+01:00

Blatno jezero je jezero v zahodnem delu Madžarske in hkrati tudi največje jezero v srednji Evropi. Jezerska gladina je na nadmorski višini 104 m, njegova površina je 592 km², v povprečju je globoko 3,2 m, največ pa 11 m. Voda je zaradi peščenega in plitvega dna zelo motna. Najpomebnejši pritok je reka Zala. Naravnega odtoka ni, po potrebi odvajajo vodo skozi umetni kanal Sió v reko Kapos in naprej v Donavo.

Nočna panorama nad jezerom

Kamp, v katerem smo prespali noč

Trajektna linija na drugo stran jezera na polotoku Tihany

Grad na poti nazaj v Slovenijo

Madžarska, 6. dan. Szentendre, Ezstergom

2012-01-26T18:25:00.000+01:00

Bližamo se zaključku našega kratkega potovanja. Pred Blatnim jezerom smo se ustavili še v obrečnem mesetcu Szentendre in nato še v Ezstergomu, kjer se nahaja najvišja stavba na Madžarskem ter 18. največja cerkev na Zemlji.

Szentendre se nahaja v bližini prestolnice Budimpešte. Poznan je po svojih muzejih in galerijah.

Esztergom s svojo stolnico. Cerkvena kupola je zunaj visoka 100m (od kripte navzgor), stolnica je tako obenem tudi najvišja madžarska zgradba. Baziliko so pričeli graditi leta 1822, uradno so jo posvetili 31. avgusta 1856, dokončno so jo dogradili tri leta kasneje.

Madžarska, 5-6. dan. Budimpešta

2012-01-25T20:37:00.000+01:00

Budimpešta je glavno mesto Madžarske. Z uradno približno 1,7 milijona prebivalcev, neuradno pa z okoli 2,5 milijona prebivalcev je po številu prebivalcev šesto največje mesto v Evropski uniji. Budimpešta se razteza ob obeh bregovih Donave, ki teče od severa proti jugu. Na desnem bregu se nahaja nekdanje samostojno mesto Budim (Buda) in severno od njega Stari Budim (Óbuda). Pešta se nahaja ob levem bregu Donave.

Szent István Bazilika

Madžarski parlament

Pogled na budimski grad na grajskem hribu

Spomin na ubite žide

Budim in Pešto povezujejo številni mostovi prek Donave. Med boji 2. svetovne vojne so vsi bili porušeni in po vojni obnovljeni.

Széchenyjev verižni most

Predor pod grajskim hribom

Stolpič budimskega gradu

Kraljevska palača

Arheološka odkopavanja

Madžarski parlament ob reki Donavi

Széchenyjev verižni most

Matijeva cerkev

Panorama na mesto

Trg junakov

Mestni park na otoku na Donavi

Széchenyi Fürdő

Vajdahunyadvár

Sinagoga Dohány

Madžarska, 4. dan. Hollókő

2012-01-23T13:42:00.000+01:00

Hollókő je zanimiva vas na Madžarskem s 400 prebivalci. Posebnost vasice je, da je že velikokrat pogorela, a vedno so jo nato obnovili po prvotnem izgledu. Nad vasico se nahaja grad Hollókő, prvič omenjen v 13. stoletju.

Zemljevid vasice

Grad Hollókő

Pogled na vasico z gradu

Lepo urejene hiške z dvorišči

Po ogledu vasice smo se odpravili proti mestu Višegrad, na drugo stran reke Donave ter nato proti Budimpešti.

Prečkanje Donave

Madžarska, 3. dan. Miskolc, Eger

2012-01-22T00:51:00.000+01:00

Miskolc je četrto največje mesto na Madžarskem s 170.000 prebivalci. Tu smo se ustavili zgolj zaradi termalnega kopališča, ki se nahaja v razširjenih naravnih rovih, ter se tako malo odpočili od napornega urnika.

Iz Miskolca smo se nato odpravili prosti mestu Eger.

Eger je mesto s približno 57.000 prebivalci na severu Madžarske. Največja mestna znemenitost je grajski hrib z ostanki gradu (utrjen v 13. in 14. stoletju), gotske škofijske palače (14. in 15. stoletje), prve katedrale. Na Dobóvem trgu pod gradom se nahaja minoritska cerkev (1773), ena najlepših madžarskih baročnih cerkva. Pod gradom je ohranjen še najsevernejši ohranjen turški minaret (40 m). Nekoliko dlje od grajskega hriba so leta 1836 po načrtih Józsefa Hilda dogradili klasicistično stolnico, poleg nje stojita nadškofijska palača in licej.

Dobóv trg pod gradom

Glavni vhod na grad

Minaret

Pogled proti baročni cerkvi na Dobóvem trgu

Dobóv trg

Vrata za velikane

The Fazola gate

Romunija-Madžarska, 2. dan. Oradea, Debrecen

2012-01-21T12:30:00.000+01:00

Iz Szegeda smo se odpravili proti Debrecnu. Ker smo bili tik ob meji, smo vmes pokukali še v Romunijo. Tako smo se iz Szegeda preko Oradee v Romuniji odpravili proti Debrecnu nazaj na Madžarsko. Spodaj si lahko ogledate to pot po romunski strani.

Madžarska meja

Vstop v Romunijo

Veliko je zapuščenih objektov, bencinskih črpalk

Veliko je potepuških psov, zato je treba biti pri vožnji previden

Oradea

V večernih urah smo prispeli v Debrecen

Madžarska, 2. dan. Szeged

2012-01-21T00:30:00.000+01:00

Szeged je tretje največje mesto na Madžarskem s 170.000 prebivalci. Nahaja se ob južni madžarski meji, blizu Srbije in Romunije. Skozenj teče reka Tisa. Szeged je danes pomembno univerzitetno središče.

V Szegedu smo prespali v avto kampu, ki se nahaja na bregu reke Tise, nedaleč od centra mesta.

Ravnice med potjo proti Szegedu

Sprejem ob prihodu v Szeged, v "naše" voodoo lutke so zapikali igle

Mestna hiša ponoči

Reka Tisa, na nasprotnem bregu smo prespali v kampu

Univerza v Szegedu

Cerkev "Votive Church"

V eni izmed cerkva

Muzej zgodovine

Še delujoči vodni stolp zgrajen leta 1904 na trgu Szent István

Madžarska, 1. dan. Pécs

2012-01-21T00:00:00.000+01:00

Madžarska. Naša sosednja država, ki pa je še nismo obiskali. Padla je odločitev, da jo v omejenem času, sedmih dneh, kar se da največ raziščemo. Prvo mesto na naši poti je bilo Pécs.

Pécs je prijetno majhno univezitetno mesto s 157.00 prebivalci,, ki je v veliki meri ubežalo komunističnemu obdobju in masi sodobnega množičnega turizma.

Skoraj v vsakem malo večjem madžarskem mestu so v njihovih središčih info točke, kjer smo si vzeli plan mesta s turističnimi znaminitostmi. Tako smo šele v kraju samem splanirali našo pot po mestu.

Ulice Pécsa

Mošeja Pasha Qasim iz 16. stoletja

Pogled proti katedrali

Pécs iz razgledne točke nad mestom

Pogled na glavni trg

Katedrala iz 11. stoletja

TV stolp severno od Pécsa

Marinada 2011

2011-05-18T10:10:00.003+02:00

Vreme je bilo letošnji Marinadi naklonjeno saj je jadralce v Izoli pričakal čudovit sončen dan. Tradicionalni dogodek v organizaciji Burin Yachting Cluba je potekal v soboto 14. maja, že osmo leto zapored.

Regata Marinada je imela preložen start za 25 minut, vendar to ni vplivalo na razpoloženje 88 posadk.

Šibak veter se je stabiliziral in regato je spremljal zahodnik, ki je kasneje z jugozahodnimi vetrovi dosegel 15 in v sunkih celo do 18 vozlov.

V kategoriji regatnikov si je zmago prijadrala posadka Shininga JK Umag z Željkom Perovičem za krmilom. Med potovalnimi jadrnicami na skrajšanem regatnem polju pa je prvo mesto osvojila jadrnica Scorpio, JK Izola z Iztokom Krumpako.

Po uspešnem zaključku regate se je Marinada preselila v portoroški Avditorij, kjer so posadke izvedele uradne rezultate, prejele pokale in nagrade. Večerna zabava s skupino se je nadaljevala v Amfiteatru s koncertom skupine Prljavo kazalište.

Ob hitih Mi plešemo, Sve je lako kad si mlad, Kiše jesenje, Marina,… je zabava trajala dolgo v noč in zagotovo ni nikogar od jadralskih in glasbenih navdušencev pustila ravnodušnega.

Spremljevalni čoln

Še zadnje priprave pred startom

Prelet letala ob startu

Bitka za zmago se je začela

Prečkanje ciljne "črte"

Mobitelov Viharnik

Zmagovalka med potovalnimi jadrnicami

Podelitev nagrad najboljšim

Koncert skupine Prljavo kazalište

Deželni naravni rezervat ob izlivu reke Soče - Foce dell'Isonzo

2011-05-16T23:07:00.001+02:00

Soča (italijansko Isonzo) je 137 km dolga reka v zahodni Sloveniji (95 km) in severni Italiji (42 km). Alpska reka izvira 1100 m visoko v Julijskih Alpah v Trenti. V Jadransko morje (Tržaški zaliv) se izlije v Italiji blizu Tržiča. Izliv reke (italijansko Foce dell'Isonzo) v Italiji je zamočvirjen in obdan z lagunami. Kot habitat za mnoge vrste ptic in drugih organizmov je skupaj z zadnjim delom toka od Tržiča naprej zaščiten kot naravni rezervat - Riserva Naturale della Foce dell'Isonzo.

Do zdaj je bilo opaženih 308 vrst ptic, od teh je 90 gnezdilk. Med gnezdilkami je treba omeniti redkega polojnika (Himantopus himantopus), rjavo čapljo (Ardea purpurea) in rjavega lunja (Circus aeruginosus). Večina je ptic selivk, ki si izberejo območje rezervata za vmesno postajo na dolgi poti z mrzlega severa proti toplim južnim krajem. Nekatere vrste pa tudi prezimijo, na primer jate rac, od katerih je najštevilnejša žvižgavka (Anas penelope). V poletnih mesecih lahko opazujemo elegantne male bele čaplje (Egretta garzetta), kako lovijo ob mlakah, in hrupne sive gosi (Anser anser), ki so jih tu z uspehom naselili. Tu se stalno zadržujejo številne vrste močvirskih ptic, med njimi veliki škurh (Numenius arquata) in mali škurh (Numenius phaeopus). Ta je postal tudi razpoznavni logotip rezervata.

Med velikimi živalmi lahko s kančkom sreče naletimo na srno, lisico in včasih celo na dihurja (Mustela putorius). Tako živalsko pestrost omogočajo raznoliki habitati, ki iz morskih plitvin prehajajo v obširne lagune, peščene otočke in muljasto-peščena tla. Zanimivost rezervata so tudi neavtohtoni v divjini živeči konji iz Camargue, ki so izredno prilagojeni na življenje v mokrotnih predelih.

Območje naravnega rezervata.

Nekaj kilometrska pot do rta, kjer je izliv Soče.

Tu se Soča osvobodi bregov ter se izlije v Jadransko morje.

Nekaj panoramskih slik (klikni na sliko za večjo ločljivost).

Naplavine iz morja.

Rt, kjer se izliva Soča.

Italijansko pristanišče.

Glasgow, Edinburgh ...

2011-03-10T23:29:00.007+01:00

Glavni cilj potovanja je bil Glasgov, Škotska. Ostala mesta so bila obiskana v okviru dnevnih izletov. Vse to se je odvijalo v prijetnih februarskih dneh. To je bil prvi obisk angleške zemlje nasploh.

Za začetek nekaj slik iz Glasgova.

Loch Lommond in Stirling Castle izlet. Škoti se mi zdijo kot super ljudje. Odporni so na mraz, zato ni redkost videti jih kako hodijo v kratkih hlačah in majicah, medtem ko sem jaz zmrzoval (govora je o temperaturi, ki znaša med 0 in 7 stopinj). Toplo sigurno ni bilo.

Tukaj je bil posnet del Monthy Paytona.

Hgihalnd cows - hajli kuz (po škotsko). Visokogorske krave, dolgodlake in z dolgimi rogovi.

Edinburg in okolica. Vlak iz Glasgova stane okoli 12 funtov (v samo eno smer), medtem ko avtobus v obe smeri 9 funtov. Razlika je očitna. V Edinburg smo odrinili zgodaj zjutraj. Tudi tukaj je bilo prehodenih kar nekaj kilometrov. Na turističnih informacijah smo povprašali kaj se izplača ogledati in sledili smo predlagani poti. Hodili smo po St. Andrew Square, Queen Street pod Dean Bridge (most) in prišli na Edinburgh Castle, do gradu torej, ki stoji sredi mesta, podobno kot Ljubljanski grad. Vstopnina na grad je bila draga, glede na ceno sem pričakoval veliko. Tukaj se nahajajo muzeji, grajske sobane, ječa, malo pokopališče psov ... Tiste, ki zanima zgodovina in čitanje opomb do eksponatov, bo to že zelo zanimalo. Mi smo bolj na hitro naredili obhod, ki je trajal okoli dve uri in pol. Posebnega vtisa nam ni pustil. Potem smo šli mimo kraljičine rezidence, parlamenta v Holyrood Park. Dan je minil hitro. Hrano imajo tudi zelo okusno. V Glasgov smo se vrnili pozno zvečer.

Holyrood Park.

Edinburgh Castle.

Vmes je bil kratek skok v Bruselj, točneje v trgovino s čokoladicami. Skoraj pa bi pozabil omeniti ta izlet.

Še izlet v prav tako oddaljeni, kot Edinburg, Oban in Glen Coe. Nasploh je za videti veliko jezer in gora. Narava je čudovita, kot da bi jo narisal kakšen dober slikar.

Kilchurn Castle.

Med čakanjem na vlak v Balloch in Loch Lomond. Loch Lomond je priljubljena točka filmskih in pevskih zvezd in politikov z vsega sveta. Jaz nisem srečal nobene.

Zasidrana ladja na Loch Lamond. Tukaj je bila kupljena plovba po jezeru, zunaj je tako in tako medtem časom deževalo.

Ponovno smo v Glasgovu. Clanadonia, poulični bobnarji, ki se jih sliši od zelo daleč in ki pritegnejo veliko množico ljudi. So nekakšna mestna atrkcija. Da njih ne zebe razumem, saj so zelo aktivni in ves čas udarjajo na bobne.

Glasgow Science Centre.

V znanstveni center nismo vstopili, zaradi vstopnine seveda. Malo šale, se ni splačalo, ker je center namenjen predvsem družinam z otroci. Naš čas pa je bil bolj omejen, tako da smo raziskovanje te zgradbe izpustili.

Tod naokoli zelo znan žerjav.

Glasgow Necropolis

Pokopališče iz viktorianskih časov. Pokopališče se nahaja na hribčku, zato je teren razgiban. Glede na to, da na takem pokopališču pred tem nisem bil, se mi je to zdela zanimiva stvar.

Glasgow Botanic Gardens

Iz samega centra Glasgova sem se peš odpravil na eno uro dolg sprehod proti botaničnemu vrtu. Ves čas je rahlo padal dež, zato sem bil še posebaj vesel, da sem prišel pod streho vrta. Razočaran nisem bil. Rastlinje se mi je zdelo zanimivo in barvno.

Most pri botaničnem vrtu.

Kelvingrove Art Gallery and Museum

Obisk v muzeju je brezplačen. Na ogled so postavljene najrazličnejše živali, tehnika, umetnost ... Velika površina muzeja in pestrost sta mi zagotavila veliko prehojenih metrov. Sem bil na tesnem s časom, zato sem muzeju posvetil dobro uro. V eksponate se nisem posebej poglabljal, zanimivim sem posvetil nekaj sekund več. Potem sem oddrvel naprej, proti centru. Ta dan sem prehodil okoli 13 kilometrov.

Vse in še več slik se najde v spodnjem albumu. Slike niso po vrstnem redu.

Glasgow, Edinburgh

O higieni na stranišču

2011-02-24T00:00:00.003+01:00

V enem izmed gostinskih lokalov, točneje v sanitarnih prostorih piše ...

... poučno in higienično.

Iztirjenje lokomotive

2011-02-20T19:58:00.002+01:00

Pri premiku premikalnega sestava 20 vagonov, naloženih s starim železom, so v Zalogu ob 2.40 iztirili lokomotiva in trije tovorni vagoni. Strojevodja in premikač sta bila prepeljana na pregled na urgenco, po prvih informacijah sta bila lažje poškodovana.

Gradovi kralja Matjaža

2011-01-31T22:08:00.006+01:00

28., 29. in 30. januarja 2011 je v Črni na Koroškem, v Parku kralja Matjaža, že devetnajstič potekala turistična prireditev Gradovi kralja Matjaža. Osrednji dogodek je tudi tokrat bilo tekmovanje ekip v gradnji snežnih gradov ter ostalih snežnih skulptur.
Ime prireditve povezuje kralj Matjaž, legendarni in opevani kralj, ki s svojimi vojščaki počiva pod Peco.

…in kader bode njegova brada devetkrat okoli mize zrasla, ga bode gora nazaj dala, da srečno vlada slovenski rod…
(Vir: http://www.gradovikraljamatjaza.com).

Od leta 1993, ko je bila v Podpeci prva takšna prireditev, je skupno z današnjimi nastalo 1074 gradov.

Panoramska slika

Cinco

2010-11-30T23:55:00.002+01:00

Igra pri kateri je potrebno doseči kar se da najvišje število točk s postavlanjem in podiranjem najmanj pet (t.i. Cinco) ali več žog enake barve v eni liniji (horizontalno, vertikalno, diagonalno).
Izbrano žogo se lahko premakne samo na prosto polje. Na izbrano polje se žoga premika po prostih poljih, vendar samo horizontalno in vertikalno. Če pot ni prosta, žogica željenega cilja ne doseže.
Po vsakem premiku žoge, pride na polje pet novih barvnih žog, vsakič različnih barv. V primeru Cinca ali več žog v eni liniji se nove žoge ne pojavijo, igro nadaljujemo z novim premikom žoge. Ko nam zmanjka prostih polj je igre konec.
Kako izgleda igra in moj dosežek točk se lahko vidi na slikah.
Za dosego visokega števila toč ne obstaja nikakršna strategija, je pa potrebno imeti veliko potrpljenja in časa.

Ko so zasedena vsa polja se igra konča.

Igro se lahko preko ponudnika Lab Pixie shrani na iGoole stran, oz. se jo lahko najde neposredno iz iGoogle in doda na glavno stran.

Železniški muzej

2010-10-21T19:18:00.004+02:00

Železniški muzej v Chabówce, Poljska (orig. Skansen taboru kolejowego w Chabówce).

Gre za največji in najbolj obiskani tovrstni muzej v tej državi. Tu se nahaja okoli 90 najrazličnejših vrst vagonov (potniški, tovorni, poštni) in lokomotiv (parne, električne, dizel). Eksponati so večinoma zelo dobro ohranjeni, kar nekaj jih je tudi v popolnoma voznem stanju in se jih ob posebnih priložnostih še vedno uporablja (dan odprtih vrat, posebne muzealne vožnje ali pa pri snemanju filmov). Največ je parnih lokomotiv, ki so več ali manj dostopne vse in jih je toliko, da se, če se želiš povzpeti v vsako, kar pošteno utrudiš. Potniški vagoni so vsi zaprti, le pri enem nam je uspelo najti odprta vrata, ta je bil zanimiv, ker je bil lesen in v takem še nisem sedel. Nekaj je tudi eksponatov, ki jih čaka obnova. Ti so zanimivi zaradi svoje dotrajanosti in uničenega videza. Ogled je trajal okoli dve uri, z vodičem bi bilo vsekakor bolj zanimivo, ker bi se spoznalo kaj več na temo zgodovine eksponatov. Nekateri od njih imajo kar zanimive zgodbe, kot naprimer ta, da je to zadnji primer ohranjenega vagona. Z vodičem ali brez, kdor ima rad bolj ali manj točne vlake, bo s tem ogledom muzeja zadovoljen.

Najstarejši vagon, ki stoji v muzeju je iz leta 1896.

Leseni vagon.

SBx 90104. Zadnji vagon te vrste, ki že lep čas čaka na obnovo. Spodaj sta dve sliki iz njegove notranjosti.

Avto znamke Warszawa.

Lokomotive za odstranjevanje snega - plugi:

Snežni plug Bjorke, ki zelo spominja na hišo.

Še dve panoramski fotografiji.

Vse fotografije s tega dne so dostopne v spodnjem albumu.

Železniški muzej

Konjski turnir v preskakovanju zaprek

2010-10-05T21:59:00.003+02:00

Med 17 in 19 septembrom je potekal poljsko-nemški Grand Prix v preskakovanju zaprek v Drzonkowie na Poljskem.
Prišlo je veliko gostov s cele Poljske in Nemčije. Nastopilo je okoli 150 jahačev, tekmovalcev. Vreme je bilo kot po naročilu lepo. Največ emocij in tekmovalnosti je bilo na zaprekah postavljenih na 140 cm, kjer je skupna višina nagrad znašala 10.000 PLN (okoli 2.550 EUR). Atmosfera je bila vedno bolj napeta, željo po zmagi se je dalo videti pri vseh tekmovalcih.
V tesnem finalnem boju z nemškim tekmovalcev je zmagal poljak, Mściwoj Kiecoń, ki je nastopil kot zadnji. Drugo mesto je zasedel nemec Christoph Lanske. Tretje mesto pa je pripadlo poljakinji Ewi Mazurowski, ki se je v finalni krog uvrstila s čistim skakanjem na kar treh konjih.

Gobarski portreti in najdebelejši hrast

2010-09-29T20:44:00.034+02:00

To je bilo moje prvo nabiranje gob, ki niti ni bilo v načrtu tega dne. Na gobarjenje in užitnost gob najrazličnejših vrst se zato ne spoznam. Vem le to, da je jurček zagotovo dobra goba, kako izgleda tudi vem, zato sem nabiral le njega. Tudi rdeča mušnica mi ne dela težav. V slabi uri se je tako nabralo kar nekaj bolj ali manj velikih jurčkov.

Rdeča mušnica.

Mravljišče.

Kot rečeno, nabiranje gob ni bilo v načrtu. Prvotni cilj je bil obisk hrasta Napoleon. Znan je po tem, da je najdebelejši hrast te vrste na Poljskem.

Pogled iz notranjosti hrasta proti njegovemu vrhu.

Njegov obseg na višini 1,3 m znaša 1.043 cm (merjeno pravokotno na os drevesa). Vzporedno z ravnino, naklonom, na katerem stoji hrast, pa ta obseg na isti višini znaša 1.140 cm. Visok je 22 m, njegova starost pa znaša okoli 700 let.
Legenda pravi, da si je v času pohoda na Rusijo leta 1812, po prebroditvi reke Odre, tu počitek vzel Napoleon Bonaparte, od tod tudi izvor njegovega imena.
Hrast je bil tudi nekajkrat požgan s strani vandalov.

Soteska Pekel

2010-09-26T00:33:00.000+02:00

Soteska Pekel ali drugače povedano Peklenski slapovi. Slapovi so bili obiskani v avgustovskih dneh, ko je bilo še zelo vroče. Soteska Pekel leži nekaj minut vožnje južno od Vrhnike.
Skupno je pet slapov. Najlažje je dostopen prvi, do vseh ostalih pa se je potrebno kar namučiti, ker celotna pot vodi preko korenin, plezanjem po klinih, ki so zabiti v skalah, držanjem za jeklenice in na nekaterih mestih vzpenjanjem po lestvah in hoje po brveh. Ko je deževno in vlažno zna biti pot kar nevarna, zaradi vseh spolzkih korenin in skalnatih pobočij.
Ljudi skorajda ni bilo na spregled, mogoče zaradi tega, ker smo bili tu sredi delovnega dne.
Za celotno pot je potrebno biti kar dobro fizično pripravljen, biti primerno oblečen in obut, kajti pot ni namenjena nedeljskim izletnikom, ki se lepo oblečeni podajajo na sprehode. Mi smo imeli s seboj veliko vode in nekaj malih okrepčevalnih priboljškov za potešitev lakote. Po ogledu informacijske tablice z opisom in sliko poti. smo se na pot podali v nasprotni smeri urinega kazalca, po desni strani torej. S tempom nismo pretiravali, pri vsakem od slapov je bil obvezen postanek za ogled in fotografiranje. Zaradi malo pomanjkljive označitve nismo točno vedeli, kje se nahaja eden od slapov, ampak konec koncev smo uspeli videti prav vse. Vzpenjali smo se desno, spuščali pa po levi strani. Tako smo zaobšli spuščanje po skalah in klinih, vendar je bil tudi spust strm in nekajkrat nam je tudi spodrsnilo. Po nekako dobrih dveh urah smo se vrnili na izhodiščno točko na parkirišče pred samim vhodom v sotesko.
Sotesko Pekel priporočam vsakemu, ki želi izkusiti malo divjega plezanja in raziskovanja neznane okolice.

Železniški viadukt.

Stari mlin na vodo, pred njim se nahajata parkirišče in gostinski lokal.

Strme in ozke stopnice.

Pogled na zadnjega od slapov je najlepši.

Četrti slap.

Stoji drevo

2010-09-14T20:44:00.003+02:00

Že nekajkrat sem hodil po tej poti pa mi do sedaj pogled ni ušel na to drevo. Sedaj, med daljšim nedeljskim obhodom mesta Krakov, ki je trajal okoli tri ure, mi je pogled ušel malo preveč v levo in zagledal sem nenavadno artistično delo in takoj sem pomislil, saj to ni res, to se mi pa zdi zelo znana umetnina. Ker je bil fotoaparat pri roki, se nisem mogel upreti skušnjavi, da ne bi pritisnil in ovekoočil tega. Avtor tega pa je po mojem mnenju narava.

Grad Kamen

2010-08-24T21:38:00.000+02:00

Nekoč mogočen, sedaj v koščku obnovljen, grad Kamen stoji nad Begunjami na Gorenjskem. Na grad smo prispeli s strani Bistrice pri Tržiču in nato po vijugasti cesti preko vasic Hudi Greben, Zadnja vas (tukaj se je porajalo vprašanje ali je res zadnja), Srednja vas, prispeli do Begunj, kjer se tu, na samem koncu Begunj, zavije desno in po nekaj sto metrih vožnje prispe do gradu. Po zelo kratkem obotovljanju ali je to prava pot, zadnji del makedamske poti namreč vodi preko privatnega zemljišča, smo vendarle prispeli do samega vznožja gradu. Že pogled na grad Kamen da misliti, da bo to zanimivo raziskovanje. Zanimivo je to, da pri samem vhodu po desni strani gradu še vedno nekdo tu živi. Odpravimo se torej v jasno označeno smer, ki pravi, da smo tukaj dobrodošli in da ogled poteka na lastno odgovornost. Grad je več ali manj podrt z izjemo obnovljenega stolpa na zahodni strani. Se pa lepo vidijo tlorisi in večji ostanki zidovja kjer so nekoč bile sobane. Prav tako se lahko s pomočjo lukenj v zidovju, kjer so bili zagozdeni prečni tramovi, ki so nudili oporo tlom, prešteje koliko je bilo nadstropij. Z malo domišljije si je lahko predstavljti, kako je grad nekoč izgledal. Sicer pa je skica, kako naj bi grad izgledal, čisto na koncu objave. Okolica je zelo zelena in mirna, ves čas pa je v ozadju slišati šumenje potoka, ki teče tik pod gradom.

Glavni vhod.

Pogled na zahodni del. Zadaj je romanski obrambni stolp iz 12. stoletja.

Pogled na vzhodni del in obrambni jarek, dvižni most iz 14. stoletja.

Livada, ki se nahaja za gradom.

Zgodovino gradu sem si prebral na panoju, ki stoji v enem od obnovljenih prostorov. Dobesedni prepis besedila pravi:

Grad Kamen se v virih prvič omenja l. 1263, vendar naj bi ga že v 12. stoletju dali sezidati grofje Otrenburški. Ti so ustanovili tudi trg Radovljico, središče njihove radovljiške posesti pa je bil Lipniški grad na desnem bregu Save. Včasih mogočni grad je danes povsem porušen. Gradova Kamen (Stain) in Lipniški grad (Walenburg) sta varovala vstop v Radovljiško ravnino (Deželo), oziroma trgovsko pot, ki je vodila od severa preko Karavank naprej proti jugu.

Grad Kamen je bil dedina plemenitih Stainov, ki so bili sprva vazali Ortenburžanov. Po izumrtju Ortenburžanov (1418) je prišel grad v roke grofov Celjskih. J.V. Valvasor poroča, da se je prav v bližini gradu Kamen l .1428 pri padcu s konja ubil Herman III., sin Hermana II. in eden zadnjih Celjanov. Grad je tudi pod Celjani ostal dedina Stainov in sicer vse do l. 1442, ko ga je Ulrik II. Celjski prodal smledniškemu kastelanu Janezu Seebacherju. Njegova sinova sta l. 1459 prodala grad Andreju pl. Kreigu, od katerega ga je l. 1469 kupil Jurij pl. Lamberg, oskrbnik v Škofji Loki. Poslej je bil grad vseskozi v posesti Lambergov, tako da l. 1476 beležimo, da je cesar Friderik III. podelil posestvo kamen v fevd Frideriku jakobu pl. Lambergu. Najbolj znan pripadnik družine Lamberg je bil Gašper pl. Lamberg, odličen turnirski vitez in konec 15. stoletja vojaški maršal Kranjske. Gašper je menda zmagal kar na 85 viteških turnirjih in njegovo junaštvo opeva tudi ljudska pesem Pegam (Čeh) in Lambergar. J.V. Valvasor opisuje, da je bilo še konec 17. stoletja na steni ene izmed grajskih soban gradu Kamen videti naslikana dva konjenika v boju. Ta slika naj bi predstavljala prav boj gospod Lamberga s češkim velikanom. Motiv Pegama in Lambergarja je bil priljubljena tema slikarjev panjskih končnic, ki so na ogled v bližnjem Čebelarskem muzeju v Radovljici.

Najstarejšo sestavino gradu Kamen naj bi predstavljal lesen ali kamnit stolp kvadratnega tlorisa iz 12. stoletja. Stolpasti grad je bil postavljen nad trgovsko potjo, ki je skozi dolino Drage vodila na Koroško. Zavarovan je bil s strmimi prepadnimi stenami, na zahodni strani pa z v skalo vsekanim obrambnim jarkom. Čez jarek je bil speljan dvižni most, čigar kamniti ležaji so se nam ohranili do danes. v 13. stoletju je prvotni stolp zamenjal sedanji palacij z nekaterimi ohranjenimi polkrožno zaključenimi romanskimi oknskimi odprtinami. V času turških vojn so grad dodatno zavarovali z obzidji in stolpi ter mu dozidali (l. 1537) današnji osrednji trakt z lepim notranjim dvoriščem. Leta 1548 je grad dobil zadnje pomembnejše dopolnilo - stolp kvadratnega tlorisa na zahodni strani grajskega pomola. Zelo zanimiv in izviren je skrivni izhod, ki je bil zrejen v eni izmed niš v nadstropju. To je bil le 10 centimetrov debel zid, ki so ga v nevarnosti z lahkoto prebili in se rešili na varno.

Grad Kamen so opustili v prvi polovici 18. stoletja. Leta 1740 so v Begunjah zidali novo farno cerkev in takrat so z grajskih streh sneli opeko, ki so si jo vaščani podajali iz rok v roke v dolgi sklenjeni vrsti, ki se je od gradu raztezala vse do cerkvenega stavbišča.

Z izgubo strešne kritine se je začelo intenzivno propadanje gradu Kamen, katerega vlogo je prevzela graščina Katzenstein v Begunjah. V omenjeni graščini se danes nahaja Psihiatrična bolnica in Muzej talcev. Propadanje gradu Kamen je bilo zaustavljeno l. 1959, ko so se pričela spomeniškovarstvena dela, ki skušajo tej imenitni stavbi vrniti vsaj delček nekdanje podobe.

MUZEJI RADOVLJIŠKE OBČINE

Risbarija gradu Kamen (avtor neznan).

Starodobniki

2010-08-09T18:21:00.003+02:00

Slike so nastale na poljsko-slovaški meji. Tu sem se ustavil pred trgovinico z namenom nakupa slovaške vinjete in ravno ob tem času, so v hrib začeli riniti starodobniki. S slikanjem začel malo prepozno, tako da je nekaj avtomobilov ušlo nefotografiranih, ker si na začetku nisem mislil, da jih bo toliko. Nekatere slike so žal slabše kakovosti, slikanje je oviral tudi dež.

Instantes (Instants)

2010-06-16T23:44:00.001+02:00

If I were able to live my life anew,
In the next I would try to commit more errors.
I would not try to be so perfect, I would relax more.
I would be more foolish than I've been,
In fact, I would take few things seriously.
I would be less hygienic.
I would run more risks,
take more vacations,
contemplate more sunsets,
climb more mountains, swim more rivers.
I would go to more places where I've never been,
I would eat more ice cream and fewer beans,
I would have more real problems and less imaginary ones.
I was one of those people that lived sensibly
and prolifically each minute of his life;
Of course I had moments of happiness.
If I could go back I would try
to have only good moments.

Because if you didn't know, of that is life made:
only of moments; Don't lose the now.

I was one of those that never
went anywhere without a thermometer,
a hot-water bottle,
an umbrella, and a parachute;
If I could live again, I would travel lighter.

If I could live again,
I would begin to walk barefoot from the beginning of spring
and I would continue barefoot until autumn ends.
I would take more cart rides,
contemplate more dawns,
and play with more children,
If I had another life ahead of me.

But already you see, I am 85,
and I know that I am dying.

Jorge Luis Borges

Marinada 2010

2010-05-20T20:09:00.003+02:00

Izolska marina.

Pred startom izpred izolske marine.

Veliki Viharnik.

Nekaj sekund pred startom.

Centimetri so manjkali k bližnjemu srečanju jadrnice s spremljevalno ladjo.

Skupinski start.

Veliki Viharnik se je hitro prebil v ospredje.

"Kitesurfer".

Vračanje proti Izoli.

Piranska punta.

Razkošne jahtice na portoroški internavtiki.

Zmagovalec razreda JOD 35 na marinadi.

Po podelitvi pokalov je v portoroškem Avditoriju sledil koncert skupine Hazard.

Organizatorji marinade ter koncerta, Burin Yachting Club, skupaj s člani skupine Hazard.

Krajši posnetek sobotnega dogajanja:

Marinada 10 uspešno zaključena.

Močna burja zaznamovala sedmo regato Marinada, v Avditoriju ozračje ogrela skupina Hazard.

Tradicionalni dogodek, ki zaznamuje internavtično soboto že sedmo leto zapored, je tokrat potekal prav na 15. maja, ko je verjetnost za dež največja. Kljub vremenski napovedi, ki je jadralcem obetala težko regato, se je regate udeležilo 86 posadk, med katerimi sta bila tudi dva maksija, in sicer Veliki Viharnik z Dušanom Puhom in Shining z Urošem Žvanom za krmilom.

Marinada je tudi v sedmi reprizi upravičila svoj nadimek »navtični dogodek leta«, saj se je regate udeležilo 86 jadrnic, ki so se za zmago potegovale v razredih open, J24, Melges 24 in Jod 35.
Startni top je z regatne ladje Portorož zabobnel točno ob 12 uri, burja pa je na statru dosegala sunke do 20 vozlov. Ko so jadrnice dosegle Piran so sunki burje dosegali tudi do 40 vozlov, kar je tudi najpogumnejše skiperje prisililo, da so posadkam naročili krajšave jader.
Kot ponavadi na regatah z nekaj več vetra, tudi na Marinadi 10 ni šlo brez tehničnih težav na jadrnicah, nekateri nesrečniki so jih imeli celo nekaj sekund pred startom.

V kategoriji regatnikov je tretja ciljno črto prejadrala posadka jadrnice Casali, ŠK Triglav s Tonetom Repovžem za krmilom, na drugo mesto se je uvrstila jadrnica Shining z Urošem Žvanom JK Piandara 1978, zmago pa si je prijadrala posadka Viharnika JK Pirat z Dušanom Puhom za krmilom.

Večji izziv kot regatnikom, pa je bila letošnja Marinada potovalnim jadrnicam in njihovim posadkam, vendar so se dostojno borili s sunki burje in penečimi se valovi.
Med potovalnimi jadrnicami na skrajšanem regatnem polju, kamor je organizator uvrstil tudi razreda Melges 24 in Jod 35, se je na tretje mesto uvrstila posadka jadrnice Chica, DVŠ Skipper Marina z Uršo Drofenik za krmilom, druga je ciljno črto prejadrala posadka jadrnice Vino 41 s krmarjem Jurijem Scholmayerjem, prvo mesto med potovalnimi jadrnicami pa si je prijadrala jadrnica Scorpio, JK Izola z Iztokom Krumpakom za krmilom.

V sklopu regate Marinada 10 je že petič zapored potekal tudi Meducus Cup – boj za naziv najhitrejšega zdravnika, prvič pa so se med seboj pomerili tudi pravniki, ki so se potegovali za prehodni pokal IUS.
Med zdravniki si je naziv najhitrejše in s tem tudi prehodni pokal Medicus Cup prisvojila Katarina Hrovat, ki je z jadrnico Chica in krmarko Uršo Drofenik v cilj prijadrala tretja od vseh jadrnic, naziv najhitrejšega pravnika in prehodni pokal IUS, pa si je prijadral Samo Žvan, ki je jadral na jadrnici Casali.

Program Marinade 10 se je nadaljeval v portoroškem Avditoriju, kjer so po objavi uradnih rezultatov skiperji prejeli pokale, skupaj pa smo si na velikem zaslonu ogledali tudi plovne poti petnajstih jadrnic, ki jih je podjetje Klika d.o.o. opremilo s sledilnimi napravami.
Sledilo je žrebanje in podelitev nagrad pokroviteljev in glavnih pokroviteljev brez katerih Marinade ne bi bilo mogoče izvesti.
Med podeljevanjem nagrad je skupina Hazard uglasila svoje instrumente in kmalu zatem smo lahko prisluhnili vsem njihovim bolj ali manj znanim uspešnicam, ki so nas popeljale v dobre stare čase, člani skupine pa so dokazali, da znajo tudi morsko publiko dodobra razvneti, saj je koncert trajal skoraj tri ure.
Koncert so popestrili tudi gostje, in sicer Branko Đurić – Đuro, ki je Hazardu pomagal na kitari in uprizoril pravi rokerski nastop, navdušila pa je tudi Alenka Godec in Leeloojamais.
»Marinada 10 je zopet navdušila številne jadralce, obiskovalce, povabljene goste in novinarje s svojim prijetnim programom in zanimivo regato. V Burin Yachting Clubu se vsako leto trudimo narediti pester program tako za jadralce, kot tudi za obiskovalce, glasbene in jadralske navdušence in mislim, da nam to lepo uspeva in zadovoljstvo posadk in obiskovalcev koncerta nam daje motivacijo, da bomo tudi v prihodnje organizirali takšne dogodke« je še povedal David Hawlina.

Morski pozdrav!

Burin Yachting Club
David Hawlina

Krakov in narasla Visla

2010-05-18T23:49:00.006+02:00

Po nekaj dneh neprestanega dežja, je reka Visla, kljub zelo široki strugi narasla za nekaj metrov in prestopila bregove. Odločil sem se, da moram iti na sprehod in narediti nekaj posnetkov nastale situacije. Želel sem priti do edinega za promet in pešce zaprtega mostu (Most Dębnicki), ampak to ni bilo mogoče, ker je bil dostop do njega zaprt. Nasploh je bil dostop do reke v okolici gradu (Wawel) nemogoč zaradi fizičnega varovanja.

Grunwaldzki most.

Wawel. Panoramska slika. Reka je dosegla skrajni, višji rob struge. Pod vodno gladino se sedaj nahaja asfaltirana pot za pešce in kolesarje.

Most Marszałka Józefa Piłsudskiego.

Postavljanje nasipa (še posnetek). Izlgeda, da želijo zaščititi jekleno konstrukcijo zadaj. Ko bodo končali z montažo, bo to most namenjen samo za pešce in kolesarje.

Naknadno dodajam še dve sliki sodelavca. Sliki sta nastali 19 maja v jutranjih urah. Na prvi je Most Dębnicki na drugi pa poplavljena pokrajina v okolici Krakova.

Športni park Stožice

2010-05-09T23:22:00.002+02:00

09.05.2010, dan odprtih vrat Športnega parka Stožice.

Župan Ljubljane Zoran Janković je pred volitvami zastavil rok gradnje do leta 2008.
Gradnja torej zamuja za okoli dve leti, a vseeno, ti dve leti nista nič v primerjavi z leti čakanja, ko so vsi župani pred njim obljubljali nov stadion, a pri uresničitvi niso nič napravili. Zoran Janković je obljube vsaj držal. Športni park naj bi bil tako dokončan pred 30. junijem 2010. Spodaj je nekaj slik z današnjega dne.

Večnamenska športna dvorana za 12.200 ljudi.
Premierna tekma naj bi se odvijala 10.08.2010 s košarkaško tekmo Slovenije proti Španiji.

Nogometni objekt za 16.200 ljudi.
Tu se bo 11.08.2010 odvijala prijateljska tekma slovenske reprezentance proti avstralski.

Športna dvorana v gradnji.

Pogled na gradbišče.

Populacija ljudi za leto 2008

2010-05-08T22:51:00.036+02:00

Podatke o približni populaciji ljudi posameznih držav za leto 2008 sem dobil s pomočjo institucije IMF.

Končno tabelo o številu ljudi, kot jo pokaže internetna stran je tukaj. Poleg tega, pa je v drugem delu, pod tabelo za posamezno državo podatek o valuti, ki se je v uporabi.

Na dveh slikah (v dveh stolpcih) desno pa sem opravil razvrstitev držav od največ do z najmanj prebivalci. Število prebivalcev je izraženo v milijonih. Slovenija se na tej lestvici nahaja na 140. mestu.

Skupna vstota ljudi pa je 6 654 978 000.

Poudarjam, gre za približne podatke (za nekatere države populacija ni navedena).

Na strani Wikipedije pa je še nekaj več besedila na to temo. Tu je tudi slika Zemeljske oble s ponazoritvijo gostote prebivalstva na določenih območjih.

Smrtnost otrok in povprečna življenjska doba človeka

2010-05-05T23:41:00.007+02:00

Kot del študijskih obveznosti, sem imel za nalogo preko e-učenja, pridobiti podatke o smrtnosti otrok v starosti do 5 let in povprečno življenjsko dobo v podsaharski Afriki. Prvotna naloga je zahtevala primerjavo med državami z najmanjšimi prihodki v podsaharski Afriki, ampak jaz sem to eliminiral in iz radovednosti dodal še tri države iz EU ter ZDA. Te podatke sem moral nato grafično prikazati. Rezultat grafičnega prikaza je viden na dveh grafih. Podatki so za leto 2008.
Vse te številke in še mnogo več zanimivih podatkov pa se lahko najde na strani Svetovne banke (The World Bank / podstran Data & Research - Quick Query).

Prvi graf. Smrtnost otrok pred petim letom starosti na tisoč otrok.

Pričakovana življenjska doba izražena v letih.

Neka druga raziskava, ki se tudi navezuje na to temo, pa je pokazala, da je Slovenija materam prijazna država.

Poslovni slovar

2010-05-01T14:08:00.006+02:00

Na e-mail sem dobil zanimivo pošto. Sem si rekel, da jo moram prevesti iz poljščine in objaviti, ker je dobro vedeti kaj pomenijo ti poslovni izrazi.

immediately - naj bi bilo narejeno že včeraj
ASAP - takoj piz..!
I need to double check - sem pozabil
I will confirm it later - sem čisto pozabil in se ne spomnem
Please let me know - moram vedeti ASAP
May i ask you for an explanation on it - zajebal si, razloži
Almost ok - vse zajebano
Unluckily we faced - kot ponavadi vse zajebano, ampak nekako bo treba to razložiti
However it was ok - vse zajebano, ampak na koncu tunela je lučka...
Do we have a second - bo jeba
Please come to my office - bo velika jeba
I know that the timeframes are so strict - naredi to namesto mene in ne seri
Sorry for being late - imam te v riti
Please call me later - spizdi
Regards - pejt v k....

immediately - na wczoraj
ASAP - teraz kur...!
I need to double check - zapomnialem
I will confirm it later - zapomnialem calkiem i se nie przypomne
Please let me know - musze wiedziec ASAP
May i ask you for an explanation on it - zjebales, wyjasniaj
Almost ok - spieprzone wszystko
Unluckily we faced - spieprzone wszystko jak zwykle ale jakos sie trzeba wytlumaczyc
However it was ok - wszystko spieprzone ale jest swiatelko w tunelu...
Do we have a second - bedzie zjeba
Please come to my office - bedzie wielka zjeba
I know that the timeframes are so strict - zrób to za mnie i przestan pier...
Sorry for being late - mam cie w d...
Please call me later - spierdalaj
Regards - ch... ci w d...

Pogled skozi moje okno v letu 2006

2010-04-26T18:51:00.011+02:00

Slike so nastale skozi leto 2006. Slikal sem enkrat tedensko, uro slikanja sem poizkušal imeti kar se da enako.
Za večji zaslon 2x klikni na video oz. sledi tej povezavi.

Krakov, dan pred pogrebom predsedniškega para

2010-04-17T23:09:00.105+02:00

Sobota. Danes mineva teden dni od tragične nesreče poljskega vladnega letala, ki je strmoglavilo tik pred pristankom na poti na 70. obletnico Katynskega pokola. V nesreči so umrli vsi. Predsedniški par (Lech in Maria Kaczyńska) bo pokopan jutri na Krakovskem gradu, Wawelu. Priprave na pogreb so že pri koncu.

Cerkev na glavnem trgu (Kościół Mariacki).

Sukiennice so med postopkom renovacije, ampak so se gradbinci morali potruditi in ostal je samo odrski skelet ob zgradbi. Vse ostalo, kar ni bilo trajno vezano na trg, so odstranili.

Vso mesto, kakor tudi vsa Poljska, je odeto v belo-rdeče zastave, ki se nahajajo vsepovsod (zgradbah, prevoznih sredstvih, v rokah ljudi...).

Vse žrtve tragedije.

Grad.

Na vrhu glavnega stolpa, zvonika imenovanega Zygmunt. Pogled na cerkev na glavnem trgu.

Zvon Zygmunt, ki bo zapel jutri na pogrebu.

Da se ga zaniha je potrebno okoli pol minute.

Grob generala Sikorskiego, umrlega v sumljivih okoliščinah na Gibraltarju. Pod katedralo se nahajajo grobnice. Tu so pokopane znane osebnosti poljske zgodovine. V eni od soban bo pokopan tudi predsedniški par. V sami cerkvi in grobnicah je slikanje sicer prepovedano.

Jutrišnji dan bo varovalo več kot 2000 ljudi različnih varnostnih služb. Pogreba se bodo udeležili vsi poljski politiki, kakor tudi največji predstavniki drugih svetovnih držav.

Skala na avtomobilu

2010-03-25T20:32:00.004+01:00

Slika je nastala na hitro, iz avtomobila, s pomočjo mobilnega telefona. Ne vem točno kaj naj bi ta zadeva promovirala.

Planica

2010-03-20T23:40:00.007+01:00

Danes je ravno pravšnji dan, za objavo slik iz Planice, ker se tu ta vikend odvijajo zadnji skoki v tej sezoni. To je dan, ko se velika množica ljudi iz vseh koncev Slovenije in tujine želi izboriti svoj košček zemlje ob skakalnici. Kot sem slišal, je prostora za vse zmanjkalo in veliko jih je moralo z razočaranjem sprejeti dejstvo, da si skokov ne bodo mogli ogledati v živo.
Nekajkrat sem že bil na planiških skokih, na vroč avgustovski dan pa sem se prvič povzpel na sam vrh velikanke.

239 metrov znaša trenutni najdaljši skok, ta polet je opravil Bjorn Einar Romoeren.

Pot navzgor ni lahka. Od letos naprej imajo tekmovalci namesto stopnic na voljo dvosedežnico.

Na samem vrhu odskočišča.

Nasploh je pogled z pobočja skakalnice zelo zelen in skalnat.

Odskočna miza.

Naklon doskočišča je okoli 40°.

op.: slike nastale l. 2008

Popravilo daljinca

2010-03-14T13:20:00.003+01:00

Že nekajkrat se mi je zgodilo, da sem imel težavo z daljincem, ko sem želel uporabi določeno tipko, ta ni želela funkcionirati, preklopiti na drug program, ugasniti televizije, stišati, ...

Najlažja rešitev v takem primeru je nakup novega daljinca, ampak meni nikoli ni dišala cena novega.

Servis, v servisu ti ponudijo samo nakup novega, kar privede do prej omenjenega konflikta s ceno.

Ponovno se je pojavila težava z daljincem, z njegovo neposluho. Rešitev se je pojavila po dolgem premišljevanju, MacGyver bi nanjo naletel prej.

Daljinec previdno odpremo. Včasih je potrebno odviti kakšen vijak. Kako se ga odpre je odvisno od vsakega daljinca posebej.

Glavni sestavni deli so zgornji in spodnji del. Pri čemer se v spodnjem nahaja elektronski del, v zgornjem pa gumijaste tipke.

Elektronski del sem očistil s pomočjo bombažne krpice prepojene z razkužilom, ki se ga lahko kupi v lekarni.

Gumijasti del oziroma tipke sem enostavno očistil s tekočino namenjeno čiščenju posod. Ta je sigurno na razpolago v vsakem domu. Ker ne rad čakam dolgo, sem tipke posušil s pomočjo sušilca za lase.

To je pa rešitev zadnje zagate, kako ustvariti kontakt med tipkami in vezjem. V originalu je to nekakšen premaz, tekstura, ki skrbi, da nas daljinec uboga. To je bil moj problem, s čim lahko nadomestim ta premaz. Čudno, da mi že prej ni prišlo na misel, pa tako pogosto se to zadevo uporablja. Svinčnik! Svinčnik vsebuje grafit in grafit je prevoden. Tako sem na vsako tipko po občutku s pomočjo noža nastrgal grafit. Daljinec sem nato pazljivo zaprl, da se ne bi grafit rastresel po vezju, zato priporočam, da se položi vezje na gumbe in ne obratno. Brez grafita, bi tipke delovale kratek čas oziroma sploh ne bi delale.

In rezultat. Rezltat je pričakovan. Daljinec dela brez problema že kar nekaj časa. No samo en gumb je po daljšem času skorajda prenehal ubogati in pomagal sem mu z grafitom!

ZDA, prevožena pot

2010-02-25T16:14:00.005+01:00

Tako izgleda, zabeležena s pomočjo GPS navigacije, glavna prevožena pot.
Pod skoraj vsako sliko pa se nahaja tudi povezava, ki odpre pot v Google zemljevidu.

Los Angeles - San Diego
194km

San Diego - Phoenix
603km

Phoenix - Sedona - Arizona Meteor Crater - Grand Canyon
526km

Grand Canyon - Horseshoe Bend - Glen Canyon Dam - Antelope Canyon - Monument Valley
541km

Monument Valley - Mesa Verde - Moab
521km

Moab - Arches National Park - Bryce Canyon National Park
540km

Bryce Canyon National Park - Valley of Fire State Park
447km

Valley of Fire State Park - Hoover Dam - Las Vegas
201km

Las Vegas - Zabriskie Point - Badwater - Olancha
423km

Olancha - Lee Vining
284km

Lee Vining - Yosemite National Park - Visalia
359km

Visalia - Sequoia National Park - King City
405km

King City - Big Sur - San Francisco
408km

San Francisco
70km

San Francisco - New York
4277km

Celotna prevožena pot po števcu avtomobila
6321km v 24ih dnevih.

ZDA, panoramske slike

2010-02-25T11:18:00.001+01:00

Pogled iz Empire State Buildinga.

Manhattan iz čolna.

Empire State iz "Top of the Rocka".

Slikano na Liberty Islandu.

360° pogled iz razgledne točke pri Sedoni.

Arizona Meteor Crater.

Grand Canyon.

Majhnost ljudi na pečini.

Grand Canyon.

Sončni zahod ter padajoče sence Grand Canyona.

Horseshoe Bend na reki Colorado.

Glen Canyon Dam.

Indijanski Monument Valley.

Cesta v Arches Parku.

Bryce Canyon.

Drevesi iščeta pot prot svetlobi, Bryce Canyon.

Hoover Dam.

Zabriskie Point pri Dolini smrti.

Badwater v Dolini smrti.

Naš motel in sobica v Olanchi.

Sekvoje v Sequoia National Parku.

General Marshal, največje drevo na Zemlji.

Pogled na Tihi ocean pri Big Suru.

Pogled na San Francisco in Golden Gate Bridge.

San Francisco.

Golden Gate Bridge iz Alcatraza.

Nočni pogled iz Twin Peaksa na San Francisco.

Dnevni pogled iz Twin Peaksa na San Francisco.

Pier 39 z morskimi levi.

ZDA, 29.-31. dan. New York

2010-02-22T22:58:00.000+01:00

Naslednje jutro, na vzhodni obali, ponovno v New Yorku.

Pogled na vzhodno obalo in Atlantski ocean. Malo je manjkalo in videli bi sončni vzhod iz letala. Pristali smo malce prehitro.

Sprehod ob reki Hudson. Kot da nam hoje še ni bilo dovolj.

Kadeče se New Yorško podzemlje.

Izgubljen v velikem mestu.

Times Square, poln ljudi. To nas je presenetilo. Slab mesec nazaj je bilo tukaj občutno malo ljudi, sedaj pa se je zgodil nek mali bum. Ljudi je bilo toliko, da se je kar težko hodilo.

V New Yorku pešci le redko čakajo na zeleno luč, razen turistov. Kmalu smo ugotovili, da če je prazna cesta, greš lahko kar čez, kljub npr. policajem v bližini. (Za morebitne kazni ne odgovarjam).

Steklena nebotičnika.

Iz katere nanizanke je ta restavracija? Kdo ve?

Trgovina z rabljenimi knjigami. Našlo se je veliko zanimivih knjig. Praznih rok iz te bukvarne vsekakor nismo odšli.

Naši zadnji trije dnevi v New Yorku so zelo hitro minili. Tudi za kaj več fotografij ni bilo časa. Bili smo tudi že zelo utrujeni. Mesec napornega potovanja, neprespanih noči ... samo še čakali smo, da se pravočasno vkrcamo.

Najbolj neprijeten del je bil vedno takrat, ko je bilo porebno prenašati vso to prtljago.

Naše letalo ...

... 5 ur smo poizkušali prespati na praškem letališču ...

... mogoče se ni spalo ravno najbolje ...

... ter nato znova odletimo v Krakov, kjer se je naše potovanje začelo in tako tudi končalo.

Konec.

ZDA, 28. dan. San Francisco

2010-02-21T21:39:00.000+01:00

Petek, naš zadnji dan na zahodnem delu ZDA. Lepe stvari hitro minejo. Prehitro. San Franciso je znal popestriti naš konec popotovanja.
Navsezgodaj smo se ponovno zapeljali na razgledno točko Twin Peaks, saj smo hoteli San Francisco videti tudi v dnevni svetlobi. Ljudi je tako ponoči kot podnevi na tem vrhu kar veliko.

Prekrasen pogled na mesto.

Alcatraz v mistični meglici.

"Zlati" most.

Mission Dolores Basilica je v Kaliforniji najstarejša stavba, ki je svoj prvotni videz ohranila vse do današnjih dni in hkrati najstarejša zgradba v San Franciscu.

"Talking to me?!"

Ne smetite!

Ponovno na Lombard Street. Tokrat, tako kot Twin Peaks, podnevi.

Ulica je zelo lepo urejena, veliko je zelenja in rož.
Le zakaj si morajo Američani vse otežiti, ulico bi lahko naredili brez ovinkov.

Avtomobili se peljejo en za drugim.

Cik cak navzdol.

V glavnem so to turisti, saj se je iz skoraj vsakega avta videlo kakšen fotoaparat.

Valobran na pomolu 39. Ladja S.S. Jeremiah O'Brien z Golden Gate Bridge v ozadju.

Morski levi podnevi. Koliko sem jih preštel sem omenil v poprejšnjem zapisu.

Ni potrebno omenjati, da so morski levi atrakcija turistov.

Galeb v nizkem preletu.

V 24ih dneh smo prevozili 3927,7 milj, kar znaša 6321 kilometrov. Avto nam je dobro služil. Za štiri osebe je definitivno potrebno vzeti zelo prostoren avto. V njem se lahko prevaža skoraj neomejeno količino prtljage in kar je zelo pomembno na poti, tudi veliko galonov vode v plastenkah.

Let proti New Yorku je bil v poznih večernih urah, tako da nam nočnih pogledov iz letala ni manjkalo. Napočil je čas na spanje.

ZDA, 27. dan. San Francisco

2010-02-16T22:18:00.005+01:00

Za začetek hišice na vodi. Slika je nastala med vožnjo čez viadukt v zgodnji jutranji uri pred obiskom najbolj znanega otoka tod naokoli.

Dan obsijan s soncem ter občasnim deževjem se je tako začel s plovbo proti otoku, na katerem stoji zloglasni zapor Alcatraz, nepremagljiva utrdba. Na začetku je to res bila nekakšna utrdba, ki je varovala zaliv San Francisca pred morebitnim vdorom sovražnika z odprtega morja. Na vseh straneh so bili postavljeni topovi, ki bi onesposobili sovražno ladjevje. A do tega ni prišlo, zato so to utrdbo spremenili v zapor za najbolj nevarne zločince v državi. Zapor je deloval do leta 1963, katerega so nato zaprli zaradi prevelikih stroškov. Med letoma 1969 in 1971 so otok okupirali ameriški domorodci, ki so zahtevali vrnitev svoje zemlje, kasneje pa so ga odprli za obiskovalce.

Pristan oziroma pomol na Alcatrazu. Ta del naj bi bil tudi edini, kjer se da varno pristati s čolnom.

Eden od topov, ki varuje glavni vhod.

Rezervar, kjer je bila shranjena edina pitna voda. Trenutno ni v funkciji, nameravajo pa ga prenoviti in ponovno začeti z njegovo uporabo. Zaradi drage oskrbe so tudi sami proizvajali elektriko ter namesto sladke večinoma uporabljali slano morsko vodo.

Pazniška točka. Izgleda, da so tudi oni bili med ujetniki.

San Francisco se zdi tako blizu in kar verjeti ne moreš, da je bilo skoraj nemogoče priplavati na katerikoli del obale. Močni tokovi te odnesejo v smeri Golden Gate vrat, torej proti odprtemu morju in potem zaradi onemoglosti in podhladitve enostavno utoneš.

To so ostanki nekoč čudovite vile z najlepšim razgledom na SF in njegov zaliv.

Sprejemnica.

Dvorišče, kjer so zaporniki opravljali razne športne dejavnosti.

Pogled na glavni zapor. V tem kotu dvorišča se je igral mini bejzbol.

Zaporniške celice.

Najbolj znani zaporniki. Al Capone, Machine Gun, Doc, Creepy Karpis ...

Eden od vodičev, prostovoljcev, ki se je v prostem času ukvarjal s tem, ali so zaproniki v najbolj znanem in spetakularnem pobegu iz zapora uspeli priti na obalo oziroma ali so preživeli in kje bi lahko bili sedaj. Pobegli zaporniki so bili brata John in Clarence Anglin in Frank Lee Morris. Pri načrtovanju pobega je sodeloval tudi Allen Clayton West, a v času pobega ni sodeloval, ker se je med delanjem luknje v celici uštel in zadel ob cev, kar mu je vzelo še nekaj več časa, da si jo je razširil in nato se je odločil, da je bolje ostati. Govori se, da je to naredil načrtno, ker je želel postati znan kot oseba, ki si je pobeg izmislila. Preostalih treh niso nikoli našli. Več o tem pobegu lahko prebereš tukaj.

So trditve (dokazi), da naj bi jim uspelo (so bili odlični plavalci, ročno narejen splav in rešilni jopiči, list do mame z datumom po pobegu) in da jim ni uspelo (izredno hladna voda, plimovanje morja, do sedaj bi se pojavila kakšna knjiga s katero bi želeli zaslužiti denar). Mogoče se ne bo nikoli izvedelo ali jim je uspelo ali pa ne.

To je pogled v kuhinjo. V omarici za nože je bilo z barvo označeno, kateri nož kam paše. Vseeno so noži izginjali kar pogosto.

No pa smo spet malo na zraku. Golden Gate Bridge zavit v meglo.

Dom, v katerem je stanoval nadzornik z družino. Ta hiša ter še nekaj drugih, je bila uničena v požaru med 19 mesečno okupacijo prvotnih Američanov med novembrom 1969 ter junijem 1971. Bili so uspešni, saj so nazaj dobili svoje ozemlje ter pravice, ketere so zahtevali med okupacijo.
Nekatere druge apartmaje pa je po okupaciji uničila ameriška vlada.
Nekoč so otroke tukajšnjih zaposlenih vprašali, če jih ni strah živeti na otoku skupaj z najhujšimi zločinci. Odgovorili so, da ne, ker tukaj vsaj vejo, kje se ti zločinci nahajajo, medtem ko se na kopnem zločinci sprehajajo po celem mestu.

Svetilnik.

Pogled na paradno ploščad. Tu je bil prvotno greben, ampak so se odločili otok podaljšati in ga malo zravnati, zato so uporabili zapornike, ki so delo opravljali s krampi in lopatami ter z golimi rokami. Vidni so porušeni apartmaji, katere je uničila ameriška vlada po okupaciji domorodcev.

To je ena od celic z luknjo v zidu, katera je vodila do vzdrževalnega prostora za steno, kjer so bile cevi, ki so služile kot lestev, po kateri se je prišlo na streho (spodnja slika to lepo prikazuje). Sicer so bili pobegleži zelo spretni, naredili so namreč umetne glave. Zjutraj jih paznik ni moral "zbuditi", ko je stopil v celico in od blizu videl kaj se v resnici dogaja ... ja potem si lahko le mislimo, kakšen preplah je to moral biti.

Pazniška uniforma.

Stražni stolp.

Kot že rečeno, otok je bil zaradi predragega vzdrževanja zapora zapuščen in to so izkoristili indijanci, ki so otok kar nekaj časa okupirali. Sledi po njih so še vedno vidne, kot tale napis: Indijanci, pozdravljeni.

Tako pa Alcatraz izgleda od daleč. Na tej povezavi pa je slika otoka narejena iz zraka ter mapa.

Plavajoče smeti.

No pa smo med zavitimi ulicami. Zanimiva trikotna zgradba.

San Francisco Fire Department.

Masserati.

Ford Thunderbird.

Pontiac.

Na pomolu. V ozadju most Bay Bridge.

Slika na akvariju na najbolj znanem pomolu Pier 39 (Pomol 39).

... po opravljenih nakupih ...

Shell. Na vsakem koraku.

Atrakcija so morki levi, ki jjih je zelo veliko. Če se ne motim, sem jih naštel okoli 700 (približno število morskih levov lna plavajočo ploščad množeno s številom ploščadi).

Nočni razgled z zelo privlačne turistične točke, Twin Peaks. Ponoči je razgled na osvetljeno mesto in pristajajoče avione, ki so razporejeni drug za drugim, res zanimivo.

ZDA, 26. dan. San Francisco

2010-02-07T23:11:00.005+01:00

Drugi dan se je vreme umirilo in končno smo lahko odšli na ogled mesta San Franisco. Že na začetku nam je postalo všeč, saj je bilo drugačno kakor vsa mesta do sedaj. San Francisco je znan zaradi hribov. Ceste in ulice se ves čas vzpenjajo in spuščajo. Teren je zelo razgiban. Infrastruktura hiš zanimiva. Skratka, tu ti ne more biti dolgčas.

Mesto je znano tudi po žičnih tramvajih oz. angleško Cable car. Ker se ulice ves čas dvigajo in spuščajo, je v tleh med tirnicami tramvaja vso pot napeljana zajla, s pomočjo katere se tramvaj premika in premaguje vzpone.

Srečanje dveh tramvajev.

Končna postaja. Tramvaj je bilo potrebno ročno obrniti na vrtljivi ploščadi, da je lahko nadaljeval pot v nasprotno smer.

Center in visoke zgradbe.

Vse kar je zeleno, pomaga. Naj te Bog osreči! Popisan kos kartona, ki je ležal na tleh.

V mestu se pelje veliko različnih, zelo pisanih, v oko lahko vpadljivih tramvajev.

Protest ljudi za izboljšanje zdravstvenega zavarovanja v ZDA.

Kitajska četrt.

Old Saint Marys Church‎.

Bo kartica našla pot čez lužo in prispela v naše nabiralnike?

Pešci, bodite previdni na avtomobile!

Tablica, ki razlaga pomen signalov na semaforju za pešce.

Pogled na pristaniško zgradbo.

Bay Bridge, most, ki skrajša pot na drugo stran San Francisco zaliva.

Palace of Fine Arts, recimo da eden izmed parkov v San Franciscu.

Sprehajalec psov. Zanimiva služba.

Golden Gate Bridge ni poimenovan po zlati barvi (ker tudi ni tako pobarvan), kot tudi ne po zlati mrzlici, ko so tu v Kaliforniji odkrili zlato. Tako je bil poimenovan že dve leti prej. Ime je dobil po ožini "Golden Gate Strait", ki ločuje Tihi ocean od zaliva. To ožino je že okoli leta 1846 kapitan John C. Fremont poimenoval "Chrysopylae" oz. Golden Gate, ker ga je spominjala na instanbulsko pristanišče, poimenovano "Chrysoceras " oz. Zlati rog.

Most povezuje severni del San Francisca z mestnim jedrom na jugu.

Črno-bel pogled na zamegljeni center mesta.

Horsheshoe Bay.

Golden Gate most pa je znan tudi po samomorih. Je na prvem mestu v ZDA ter tudi med prvimi na svetu. Veliko ljudi, ki hoče končati svoje življenje, pride prav sem. Smrtnost od padcu v vodo je 98%. Tisti, ki pa preživijo, umrejo zaradi podhladitve ali pa jih tok odnese na odprto morje. Zaradi tega večino trupel tudi ne najdejo.

Vožnja preko mostu.

Helikopter je prelet... letel pod nami. Uspelo mu je.

Obalna straža.

Imeli smo srečo. Ko smo prišli na most, smo imeli jasno vreme ...

... ki pa se je hitro spremenilo. Most ter zaliv sta znana še po nečem. Velikokrat sta namreč zakrita z meglo, ki jo ustvarja hladen morski tok ter toplo ozračje iznad celine.

Nekatere zgradbe niso varne pred potresom.

Pogled vzdolž ulice.

Golden Gate Park.

Shakespearov vrt.

Lombard Street ponoči. Enosmerna zavita ulica.

Vhod, avla enega od domov.

ZDA, 25. dan. San Francisco

2010-01-21T20:23:00.000+01:00

Torek, 13. oktober 2009.
Prvi dan v San Franciscu.
Naših slik na ta dan ne boste videli.
Zakaj ne? Ker nobene nismo naredili.

Bil je deževen dan. Eden izmed redkih na naši poti, če sploh lahko rečemo, da je med potjo deževalo, saj so bile večinoma samo kapljice. Ampak v San Franciscu ni bil navaden deževen dan. Nad mestom se je razbesnela tropska nevihta, kakšne prebivalci ne pomnijo že od leta 1962. Veter je pihal okoli 80 km/h, v enem dnevu pa je padlo skoraj 20% dežja, kolikor bi ga sicer v 1/5 leta.

Ni nam ostalo drugega, kot da ta dan prebijemo nekje na suhem. Izbrali smo večji nakupovalni center, katerega smo do večera spoznali že do potankosti.

Več o tej epski nevihti lahko prebereš na Rainfall records fall in epic storm.

ZDA, 24. dan. Big Sur

2010-01-16T17:47:00.003+01:00

Iz Seqoia National Park smo preko Visalie odrinili proti King City. Pot je ponovno vodila po zanimivo vijugasti cesti preko gorske verige in v King City smo prispeli v nočnih urah. Tokrat je imel naš Motel 6 tudi bazen, ki pa ga nismo izkoristili. Tudi sicer je ta veriga motelov dobro razvejana po različnih lokacijah v ZDA in vredno jo je izkoristiti, če le ni kakšne druge boljše opcije. King City je bil samo vmesna točka, tu nismo nič raziskovali. Zjutraj samo, kot mnogokrat do sedaj, poiskali Starbucks, se okrepili s čajem, kavo in jedačo ter odbrzeli proti začrtani točki na zemljevidu. Gremo v Big Sur. To ni mesto, to je priobalno območje, ki se razteza na 145 kilometrih obale. Razgledi z obale so čudoviti.

Motel 6, bazen.

Prvi postanek v Big Sur, za drevesom se skriva Tihi ocean.

Nekaj kilometrov naprej smo s ceste zagledali lep košček plaže in odločili smo se, da naredimo daljši postanek ter uživamo ob pogledu na morje in poslušamo razbijajoče se valove.

Pot v neznano.

Nekako se nismo morali odtrgati s tega mesta in tu smo sigurno imeli več kot uro dolgo zabavo z valovi. Voda za kopanje ni bila primerna zaradi prenizke temperature, je pa bos tek ob oceanu zabaven, če te le ne ujame in zmoči.

Na tem delu je tudi več znanih kamnitih mostov, ki so zgodovinskega pomena. Tale most se imenuje Rocky Creek Bridge in je bil zgrajen leta 1932.

Bixby Bridge, zgrajen leta 1932.

Waterfall house at Saddle Rock Ranch. Tu je nekoč stala vila s prečudovitim pogledom na McWay Falls.

Julia Pfeiffer Burns pa je najbolj znana oseba v tem priobalnem območju.

McWay Falls, 24 metrski padec potoka, ki se konča na peščeni plaži Tihega oceana. Plaža je zaprta za javnost.

Narodni park, katerega nismo raziskovali, ampak smo obiskali samo mlin, ki je čisto pri vhodu.

Pelton Wheel. Nekoč uporaben mlin, ki je proizvajal elektično energijo na potoku McWay Creek.

Le kdo si ne bi želel imeti tako postavljenih poštnih nabiralnikov s prečudovitim razgledom na ocean.

Big Sur Inn. Zanimivo malo prenočišče z restavracijo.

Kmalu smo odbrzeli proti severu. Do sedaj smo se skoraj ves čas peljali proti jugu. Nekako slučajno smo se ustavili v zanimivem, dokaj dragem bi lahko rekel, mestecu Carmel. Spodaj je nekaj zanimivih fotografij.

Tako, to je bilo nakako vse na ta dan. Proti večeru smo se odpravili proti naši zadnji destinaciji tukaj na zahodu, San Franciscu.