ZDA, 20. dan. Las Vegas, Death Valley (Zabriskie Point, Badwater Basin)

Po dobro prespani noči smo jutro začeli s pakiranjem prtljage in nato odhiteli na sam vrh Stratosphere stolpa, ki stoji ob hotelu in je visok 350 metrov.


No pa smo na poti navzgor. Da bi obiskovalci casinoja imeli več sreče pri igralnih avtomatih, v dvigalu ni številke 13. Na spodnjih slikah pa se vidi kako izgleda Las Vegas z najvišje točke v mestu.










Na vrhu stolpa je tudi nekaj posebnih adrenalinskih atrakcij.


Tole je pa že vlakec smrti hotelskega kompleksa Sahara. Izstrelitev vagončkov je v sami zgradbi ...


... potem se naredi oster zavoj, ki vodi naravnost pod zemljo ...


... ko se zopet uzre svetlobo, te čaka luping. Pot se nato dviguje in naredi rahel zavoj ali dva ob stavbi in nato se strmo pod kotom devetdesetih stopinj popelje v višave, ko naenkrat zmanjka proge. Časa imaš sekundo ali dve, da vidiš Vegas iz obrnjene perspektive in nato vlakec oddrvi vzvratno proti izhodiščni točki. Vredno poguma. Tukaj je nekdo posnel celotno pot. V Sahari je tudi simulacija vožnje Nascar, ki naj bi dala občutek vožnje kot na pravi dirki, ampak od tu sem odšel malo razočaran, ker simulacija ni izpolnila pričakovanj. Vsaj rečem lahko, da sem sedel v modelu Nascar avtomobila.


MGM Grand hotel. Tukaj je v stekleni kletki ustvarjeno naravno okolje za leve. Lahko se sprehodiš po steklenem tunelu in od spodaj vidiš, kako izgledajo levi. Ker lev ni poskrbel za požretje oskrbnika, smo se odpravili proč. Tukaj pa se naš Las Vegas konča. Mogoče bi bilo vredno ostati še noč dlje in si vzeti čas za obisk še kakšne zanimivosti, posebnosti ali pa atrakcije, ampak urnik, katerega smo se probali držati, je pravil, da je treba iti naprej.


Še nekaj za na konec. To je avtomat pri katerem smo imeli največ sreče. Za hazard na osebo nismo zapravili več kot 10 $. Se ne izplača. Za kakšen konkreten denar bi bilo potrebno tvegati večjo vsoto dolarjev. Srečno!


Joshua Tree.


Še ovinek v levo in ...


... pot nas je pripeljala v Death Valley National Park. Death Valley je puščava locirana na jugozahodu Združenih držav. To je področje z najnižjo, najbolj suho in najbolj vročo lokacijo v Severni Ameriki.


Zabriskie point.


Cesta, ki vodi do Badwater Basin.


Če se dobro pogleda, se nekje malo nad sredino vidi tablico z napisom.


Napis pa pravi, da je tukaj gladina morja.


Mi pa stojimo 85,5 metrov pod to gladino.


Tukaj je nekoč bilo morje, sedaj pa je ostalo samo še nekaj vode in veliko soli.




Solnata cesta.


Tako so nastali posnetki soli od blizu.




Kot vedno do sedaj, nam ni uspelo videti vsega kar ponuja ta kotiček sveta. Malo prepozno smo štartali iz Las Vegasa. Navadili smo se, da je najbolj zanimiva pokrajina mimo nas bežala, ko se je ni videlo, ponoči. Žal nam je, da ta dan nismo skočili na ogled zapuščenega mesta, mesta duhov. Res je to, da bi bilo potrebno narediti kar nekaj dodatnih kilometrov, da bi ga dosegli, to je tudi razlog, da ga eventualno nismo obiskal naslednji dan. Videli nismo tudi znamenitih peščenih sipin, ki so bile na dosegu roke, blizu ceste, ampak zelo temna noč nam tega ni pustila. V Badwater Basinu smo zato počakali, da je nad nas prišla noč in si vzeli nekaj časa za ogled zvezd. Sledi odhod proti mestecu, vasi Olancha.

ZDA, 19. dan. Valley of Fire, Lake Mead, Hoover Dam, Las Vegas

V Valley of Fire State Park smo prispeli ponoči. Tukaj ni potrebno narediti vnaprejšnje rezervacije. Smo pa dan prej poklicali in povprašali kakšna je situacija v parku in sporočeno je bilo, da je vreme v redu in da ne pridvidevajo, da bo park oziroma kamping zaseden, ranger je še povedal, da tukaj vlada pravilo kdor prej pride prej melje. Tako je tudi bilo. Večjega problema z najdbo prostega mesta nismo imeli. Ko se najde prostor, je potrebno na info točki v kuverto plačati pavšal in seveda zapisati številko prostora, ki se ga je zasedlo. Kakšna je cena sem že pozabil, visoka sigurno ni bila, kamping je tako in tako najcenejša verzija prenočišča.
Zakaj Dolina ognja? Te kamnite gmote in peščene sipine pogosto zgledajo, kot bi bile v ognju, kadar se od njih odbijajo sončni žarki.




Kamping je dobro urejen. Šotor se lahko postavi samo na določenem, označenem mestu. Tu se ima tudi svojo mizo s klopco in vse to je pod streho, poleg je seveda tudi velik žar.


Stopnice, ki vodijo k petroglifom.


Kaj nam petroglifi pripovedujejo? Kaj pomenijo te risbarije se ne ve točno. Tu obstajajo že 4 000 let. Narisalo jih je antično ljudstvo Pueblo, ljudstvo katerega kamnita naselja smo srečali že v Mesa Verdi.


Samo predstavljamo si lahko kaj nam risbarije govorijo.




Če ste ugotovili kaj je narisano, pustite prevod v komentarjih.




Še eden izmed obokov. O njih je bilo govora, ko smo bili v Arches National Parku.


Naravni obok. Nastane s pomočjo delovanja naravnih vplivov. S časom bo luknja postala prevelika in lok se bo sesul.


Petrified wood. Okameneli del drevesa izpred 4 milijonov let.
Okamenjevanje se je začelo pod zemljo, ko je les postal zakopan pod sedimenti, kar ga je zaščitilo pred kisikom. Voda, bogata z minerali, je pronicala skozi zemljo ter na drevesu puščala minerale ter hkrati odstranjevala celulozo iz dreves. Tako je drevo sčasoma okamenelo.


Prizorišče hude prometne nesreče? Tako smo mislili, ko smo dan prej sredi noči vozili mimo. Ena izmed idej je tudi bila, da smo zašli na vojaško območje in da to čaka tudi nas.


Naslednje jutro smo si razbitine ogledali od blizu.






Tukaj se je res moralo zgoditi nekaj hudega.


Varnostnica manjšega delovišča poleg, ki je stala v bližini, nam je povedala, da so razbitine postavili zaradi snemanja nekega TV oglasa za pnevmatike. Kdor najde ta oglas, naj mi sporoči, kajti sam ga na spletu še nisem zasledil.


Z vetrom v laseh.




Namerno zavita cesta. Da se med vožnjo ne zaspi.


Na poti na Hooverjev jez smo obiskali že zaliv Echo na jezeru Mead. Msilili smo, da bo zanimiva postojna točka.


Še največja atrakcija so bile res velike ribe, ki so plavale naokoli pontonskih ploščadi na katerem je zgrajeno malo pristanišče.


Pozerja se nastavljata fotografiranju.


Jezero Mead je največji rezervar vode v ZDA. Nastal je z zajezitvijo reke Kolorado, ko so zgradili Hooverjev jez. Z vodo oskrbujejo prebivalce južne Kalifornije in Nevade preko zgrajenih akvaduktov. Temperautra vode je bila za razliko od mrzlega Tihega oceana kar prijetna. Osvežitev v jezeru je prijala. Voda je čista in kot že rečeno zelo topla. Ne plava se vsak dan v rezervarju vode.




Hooverjev jez so gradili štiri leta.


Ko so jez gradili, so morali tok reke preusmeriti skozi štiri stranske predore.




Turbine v osrčju jezu, ki proizvajajo električni tok.


Meja med dvema zveznima državama poteka po sredini jezu. Po levi strani je Nevada, desno pa Arizona. V ozadju je na pobočju vidna tudi možna višina vode. V preteklosti so testno jez "poplavili" da je voda tekla čezenj. Nato so testirali ali stranski predori (nekaj slik višje) izpolnjujejo varnostno funkcijo in ob morebitnem nenadnem oziroma neobvladljiem porastu vode uspejo odvesti odvečno vodo. Glede Nevade in Arizone, v Arizoni je dovoljeno spanje v avtomobilu, medtem ko v Nevadi ni.


Pogled na jez z arizonske strani.


Pogled navzdol.




Gradnja viadukta in avtoceste, ki bo skrajšala trenutno pot preko Hooverjevega jeza.

Sledila je pot proti naši naslednji točki, ki je odločala ali bomo naše potovanje podaljšali za kar nekaj mesecev ali pa se bomo morali kaj kmalu vrniti domov. Las Vegas, mesto z najeveč hotelskimi sobami. V Las Vegas smo prišli med tednom, ko je tudi najevč hotelskih sob prostih in so tudi cene najnižje. Cena hotelske sobe ni presegla petdeset zelencev za noč. Ko je vikend, pa ljudje iz vsepovsod prihajajo preizkušati svojo srečo.


Hotel Stratosphere v katerem smo prenočili.


Vsak hotel ima svojo znamenitost. Naš je imel poleg casinoja še stolp, s katerega se vidi lep razgled po okolici. Na vrhu so tudi adrenalinske atrakcije, kot so vlak smrti, prosti pad, vrteče kolo, ki se vrti ob stolpu in samo upaš lahko, da se kaj ne odlomi.




Cezarjeva palača. Vsakih 15 minut so se zvečer visoko v nebo poganjali curki vode in "plesali" v ritmu glasbe. To se nam je zdelo še najboljša atrakcija v celem mestu.




Paris Las Vegas, hotel, ki ima v notranjosti simulacijo ulic in neba. Hotel stoji ob pomanjšani različici pravega Eifflovega stolpa. Občutek je res tak, kot da bi se hodilo pa kakšni zunanji ulici.


Fasade hiš, drevesa, ulične svetilke ...


Eden od velikih lestencev.


Preizkušanje sreče. Bilo je res elektrizujoče.


Še nekaj nočnih utrinkov.











Z nočjo, mesto tisočerih luči zaživi. Na plano pridejo vsi, ki so med dnevom spali in nabirali moči za nočno življenje. Casinoji so odprti dan in noč. Na ulicah pa nas je motilo samo to, da so na vsakem koraku stali razdeljevalci letakov z vsebino, ki je vabila po romantičnih užitkih. Smo dali roke v žep in hodili mimo vseh teh že kar nadležnih razdajevalcev. Po gor in dol prehodeni najbolj znani in glavni cesti, Las Vegas Blvd, z največ atrakcijami, smo se odpravili k počitku.