petek, 29. januar 2016

Japonska, 7. dan. Okinawa

20.09.2013
Pokonci smo bili že nekaj po 7. uri zjutraj, saj smo se ob 8. uri z Ryoto (lastnikom) odpeljali na pol ure oddaljeno mesto, kjer se izposoja opremo za kajak in potapljanje ter snorkljanje.
Na srečo je bilo sonce prizanesljivo, ker je bilo skrito za oblaki in tako ni bilo zelo vroče. Vreme ravno pravšnje za vodne dogodivščine.
Z manjšo skupino ljudi smo na kajakih odveslali proti pečinam in v njih skriti jami. Nato je sledilo snorklanje oz. opazovanje ribic s pomočjo maske za potapljanje. Veliko je bilo zanimivih ribic, ki so z veseljem jedle kruh, ki smo ga držali v rokah. Vsake toliko časa so ribice namesto v kruh ugriznile v katerega od prstov. Po snorklanju smo odveslali na peščeno plažo, kjer sem se prvič v življenju dal zakopati v pesku. Po uspešni rešitvi iz peska pa se je odveslalo na izhodiščno točko. Dogodivščina je vsega skupaj trajala mogoce kakšne tri ure.












Na poti domov smo se ustavili še na znani razgledni točki (pri skali, ki spominja na slonji rilec) ter nato v manjši trgovini, kjer smo si kupili najrazličnejšo hrano za kosilo, med drugim tudi sushi. Ker je po kosilu začelo deževati, smo to izkoristili za počitek in ogled suma v Tokiju na televizijskem kanalu. Sumo je najpopularnejši šport na Japonskem.
Ko se je vreme malo umirilo, smo še tretjič zapored odšli na bližnjo plažo, kjer leži ogromno število školjk. Ni pa trajalo dolgo, ko nas je močni naliv ponovno dosegel, ampak nas to zaradi dežnikov ni motilo. Tudi sicer nas mokre obleke ne bi motile, ker je bilo ozračje konstantno toplo.
Pozno zvečer po večerji pa je po degustaciji s pivom in sakejem, Ryota zaigral na treh strunah Sanshin-a, instrumentu ki je podoben kitari.







 

torek, 05. januar 2016

Japonska, 6. dan. Okinawa

19.09.2013
Okinawo je ponoči prešla nevihta. Padalo in pihalo je več ali manj celo noč. Oblačno vreme pa nam ni pokvarilo postavljenih načrtov s prejšnjega dne. Za primerno plačilo nas je lastnik doma s svojo malo Toyoto odpeljal v malo džunglo. Tu smo večji del poti prehodili po potoku, ki nas je pripeljal do slapa, v katerega vodostaju smo se lahko skopali in s pečine tudi skakali vanj. Lokacija in ime slapu ostajata skrivnost, ker kot pravi lastnik, za to točko turisti ne vedo in je znana samo nekaterim domačinom. Nazaj grede proti oddaljenemu avtomobilu je začelo deževati.















Nato smo se odpeljali na Kouri otok, na katerega vodi zelo dolg most, ki je bil zgrajen leta 2005. V dolžino meri 2020 m in je najdaljši most na odprtem na Japonskem. Tu smo naredili z vozilom počasni obhod okoli otočka. Počasni pa zato, ker se vsi držijo prometnih predpisov in se peljejo 40, na nekaterih delih ceste tudi celo samo 30km/h.
 





Nato smo odšli na čudovito plažo, ki pravtako ni obljudena s strani turistov in je bila namenjena samo nam. Nekako ob tem času se je nebo razvedrilo in sonce je začelo pripekati. Tukaj sva s Tomijem odplavala na skalnato pregrado, ki nekako ščiti zaliv in med plavanjem občudovala morsko floro in favno zaliva.








Po kosilu in počitku pa je dan minil s čakanjem na bližnji plaži na sončni zahod. Plaža je peščena in posuta s školjkami in ostalo apnenčasto strukturo ter številnimi majhnimi rakci.
Pozneje ob večeru pa smo že opravili pomenek, kaj se bo dogajalo naslednjega dne in ob bližajoci se nevihti odšli spat. Nestabilno vreme pa pomeni, da se ponovno približuje naslednji tajfun.






Japonska, 5. dan. Tokio, Okinawa

18.09.2013
Navsezgodaj smo vstali in se hitro odpravili na ogled Ueno Zoo, saj smo imeli kasneje popoldanski let na Okinawo. Naš glavni cilj je bil videti pando. V ZOOju je možno videti tudi polarnega medveda, ki pa ga ni bilo na ogled, ker so njegovo kletko prenavljali. Rdeče pande prav tako nismo videli, ker je bila bolna. Takoj za vhodom pa je Veliki panda mirno sedel in glodal bambus.










Veliki panda.







































Za zoo smo zaradi popoldanskega leta na Okinawo namenili uro in pol, kar pa je bilo premalo, saj je vrt kar velik in zanimiv.


Na Okinawo smo torej odleteli ob14:55 z Boeingom 737, ki je bil napol prazen in po dveh urah in pol pristali na letališču v Nahi. Od tu smo se z avtobusom š.t 111 odpeljali v Nago, ki leži na severu otoka. Sama vožnja pa je trajala dobri dve uri in to z vsemi postanki vred.
Izstopili smo na zadnji postaji, na katero nas je prišel iskat lastnik Yanbaro fukuro hostla, ki leži blizu te postaje. Ponudil nam je tudi prevoz v trgovski center, v katerem smo opravili večje nakupe za večerjo in naslednji dan. Dan smo zaključili s klepetom z lastnikom in vrčkom piva v rokah.