No pa smo prispeli v Grand Canyon. Ura je bila 22 preč. Šotor smo si postavili v temi in s pomočjo soja avtomobilskih luči. Če je imela noč v Phoenixu 25°C, je tukaj imela okoli 0°C. Prsti so nas pošteno zebli. Šotor je namenjen za tri osebe, torej smo na začetku spali trije, po nekaj minutah sva v šotoru spala samo še dva. V avtomobilu naj bi bilo malček topleje. Spali smo v spalnih vrečah ter odeti v več slojov obleh. Bemti je bila noč hladna. Še odtočit se mi ni dalo. Zbujali pa smo se nekajkrat na noč, da se je popravilo neugodno pozicijo na hladnih in trdih tleh.
Petkovo jutro (2.10.2009) je bilo hladno, vendar se je sonce vztrajno vzpenjalo po nebu in kaj kmalu so skozi veje poisjali žarki in začeli razgrevati hladno zemljo.
Zajtrk.
Na asfaltni poti nas je pozdravila tarantela.
Mapa našega, severnega dela kampinga.
Prvi pogled na veliki kanjon.
Kako so ljudje majhni.
V osrčju kanjona teče reka Kolorado.
Pogledi iz raznih razglednih toč so bili res fascinantni.
Sončni zahod. Ogled sončnega zahoda je obvezni del, ki se ga ne sme izpustiti. Vozniki brezplačnih avtobusov in pa rangerji so ves čas omenjali in opominjali, da je sončni zahod nekaj najlepšega v parku. Stene kanjona se takrat obarvajo v odtenke zahajajočega sonca in sence skal se razpotegnejo do neskončnosti.Res je bilo tako. Ljudi, ki so to občudovali, je bilo zelo veliko, vendar ni bilo večjega problema pri povratni vožnji z avtobusom, saj je za vse to zelo poskrbljeno in velika množica ljudi se hitro razprši na vse smeri parka.
Po sončnem zahodu smo v trgovini naredili malo večje nakupe, da smo lahko dobro jedli, ko smo si naredili veliki grill.
petek, 27. november 2009
ponedeljek, 23. november 2009
ZDA, 13. dan. Sedona, Arizona Meteor Crater
Po zelo dobro prespanih nočeh in zelo dobrem gostoljubju v Phoenixu, smo nadaljevali s potjo proti Sedoni. Sedone se je prijelo ime pokrajina rdečih skal, ker je pokrajina, kamorkoli se obrneš, rdečkaste barve. Končni cilj poti pa je bil Grand Canyon. Med potjo pa smo se seveda ustavljali na zanimivih razglednih točkah.
Na obcestnem počivališču, kjer znak opozarja, da strupene kače in insekti živijo na tem področju.
Pogled iz razgledne točke, nekje v bližini ceste.
Sedona. Tukaj smo si vzeli malo več časa in pohajkovali po peš poteh. Opozorilo, da se je potrebno držati poti, v nasprotnem primeru lahko uničiš rastline in živalice.
No, pa se vidi rdeča površina skale.
Informativna tabla v Oak Creek Canyonu in na spodnji sliki most čez kanjon.
Na dnu kanjona se je videlo kar nekaj velikih kosov odlomljenih skal.
Coconino National Forest.
Vijugasta cesta, ki nas je vodila preko Coconina.
Razvoj kanjona skozi zgodovino.
V ozadju, levo od ceste, niso gore ampak...
...krater, ki je nastal ob padcu meteorita. Torej smo sedaj v Flagstaffu, točneje v Arizona Meteor Crater centru. Več informacij na to temo najdete tukaj.
S prihodom smo imeli srečo, saj smo ujeli zadnjo, nekaj sto metrov dolgo, vodeno turo, ki je vodila ob samem kraterju.
Pogled na cesto, ki vodi do kraterja.
Za vodiča pa smo dobili zelo simpatičnega, zgovornega in malo odštekanega Eduarda. Bi ga lahko poimenoval kar pajac, sam se je na svoj račun kar veliko šalil. Človek, ki res zna povedati zelo zanimive informacije na šaljiv način.
Tukaj je nekoč stala hiša, ki je bila zaradi požara totalno uničena in od takrat neobnovljena.
Na pobočje naj bi se zmestilo več kot dva milijona ljudi (cela Slovenija) ter, mislim da imam prav, 20 nogometnih igrišč na samem dnu.
V razstavnih prostorih. Eden od meteoritov, ki je padel na Poljsko.
Po kraterju pa smo odbrzeli proti Grand Canyonu, kamor smo prišli v poznih urah, ko je večina ljudi že spala. Več v naslednji objavi.
Na obcestnem počivališču, kjer znak opozarja, da strupene kače in insekti živijo na tem področju.
Pogled iz razgledne točke, nekje v bližini ceste.
Sedona. Tukaj smo si vzeli malo več časa in pohajkovali po peš poteh. Opozorilo, da se je potrebno držati poti, v nasprotnem primeru lahko uničiš rastline in živalice.
No, pa se vidi rdeča površina skale.
Cesta, ki nas je pripeljala iz Phoenixa.
Informativna tabla v Oak Creek Canyonu in na spodnji sliki most čez kanjon.
Na dnu kanjona se je videlo kar nekaj velikih kosov odlomljenih skal.
Coconino National Forest.
Vijugasta cesta, ki nas je vodila preko Coconina.
Razvoj kanjona skozi zgodovino.
V ozadju, levo od ceste, niso gore ampak...
...krater, ki je nastal ob padcu meteorita. Torej smo sedaj v Flagstaffu, točneje v Arizona Meteor Crater centru. Več informacij na to temo najdete tukaj.
S prihodom smo imeli srečo, saj smo ujeli zadnjo, nekaj sto metrov dolgo, vodeno turo, ki je vodila ob samem kraterju.
Pogled na cesto, ki vodi do kraterja.
Za vodiča pa smo dobili zelo simpatičnega, zgovornega in malo odštekanega Eduarda. Bi ga lahko poimenoval kar pajac, sam se je na svoj račun kar veliko šalil. Človek, ki res zna povedati zelo zanimive informacije na šaljiv način.
Tukaj je nekoč stala hiša, ki je bila zaradi požara totalno uničena in od takrat neobnovljena.
Na pobočje naj bi se zmestilo več kot dva milijona ljudi (cela Slovenija) ter, mislim da imam prav, 20 nogometnih igrišč na samem dnu.
Na dnu pa je eden od jaškov, ki se jih lahko najde na območju kraterja. Tu stoji tudi silhueta astronavta, ki ga je postavila NASA, kjer so astronavti v preteklosti imeli priprave na misije oz. učne ure z geologije pred odhodom na Luno.
V razstavnih prostorih. Eden od meteoritov, ki je padel na Poljsko.
Po kraterju pa smo odbrzeli proti Grand Canyonu, kamor smo prišli v poznih urah, ko je večina ljudi že spala. Več v naslednji objavi.
Naročite se na:
Objave (Atom)