četrtek, 31. december 2009

ZDA, 23. dan. Sequoia National Park



Po prespani noči v Visalii, smo se odpravili proti našemu zadnjemu nacionalnemu parku, Sequoia National Park. Kakšnih velikih pričakovanj nad parkom nismo imeli, saj smo bili še zmeraj malo razočarani zaradi prejšnjega dne, ker nismo videli enega največjih slapov na svetu.

Kot skoraj vsi parki do sedaj, se je tudi ta nahajal dokaj visoko nad morjem. Serpentinastih cest smo bili zatorej že navajeni. To je cesta z največ ovinki na našem popotovanju.

Še opozorilo. V nacionalnih parkih ni bencinskih črpalk. Torej je rezervar treba napolniti pred vstopom v park. Mi smo ga imeli več kot polovico polnega, a ko smo se začeli vzpenjati po vijugasti cesti proti parku, se je kazalček hitro spuščal. Ameriški avtomobili so zaradi prostornine motorja znani po svoji požrešnosti, v klanec še toliko bolj. Na koncu nam je, čeprav smo bili že malo živčni, vseeno uspelo priti nazaj v dolino s še nekaj rezerve goriva.


Howdy ho, je bil pozdrav starejše rangerke, ki je pobirala vstopnino.


Po dvournem sedenju v avtu smo se želeli malo pretegniti. Šli smo na krajši sprehod proti tej rečici.




Kaj je to za drevo oziroma sadež?


Na začetku omenjena dolga in vijugasta cesta.


Končno prva primerjava, na poti navzgor, z mogočnimi velikani.


Ta tunel pod skalo je bil izkopan pred 71 leti. Takrat si še niso predstavljali števila in velikosti današnjih modernih avtomobilov, ki se danes prevažajo tod okoli. Leta 1997 so naredili obvoz nekaj metrov stran, okoli te skale. Tako lahko v park pridejo tudi večji kamperji.


Upočasni zaradi divjih živali!, piše na znaku. Mi vsi smo obiskovalci njihovega naravnega okolja in smo njihovi gostje.


Opozorila, ki stojijo na parkiriščih. Ne približuj se medvedom in ne puščaj hrane v svojem vozilu vidne medvedom. Medvedi so spretni odpiralci avtomobilov.


Smrt številke 583. Njegovo zgodbo lahko prebereš tukaj.


Sekvoje. Največja drevesa na svetu. Živijo lahko več kot 2000 let, v višino pa zrastejo tudi nad 100 metrov. Ta na sliki je imenovan Sentinental.


Opozorilo pred možnim udarom strele, ki je postavljeno pred manjšim vzponom na mogočno skalo Moro Rock s pogledom na kanjon. Da se pride na sam vrh pa je potrebno premagati veliko število stopnic (bilo naj bi jih 400).






Takšen pa je pogled z vrha.




Z vrha Moro Rock se vidi tudi cesto, ki jo potrebno premagati, da se pripelje v osrčje parka.


Vsake toliko let oskbniki parka načrtno požgejo podrastje. Tako omogočijo rast tem gigantskim sekvojam. Pred okoli 50imi leti so oskrbniki preprečevali, da bi se podrastje vžgalo, saj so hoteli sekvoje zaščititi pred temi požari. A po nekaj letnem opazovanju in študijah so ugotovili, da je to del naravnega procesa in da ti požari omogčajo še bujnejšo rast tem drevesom, ki tako pridobijo še več hranilnih snovi .




Sekvoja, stara okoli 2300 let je v višino merila 83 metrov, ko se je 3. junija 1959 prevrnila brez opozorila. Vreme je bilo jasno, brez vetra. Sekvoje izgubijo ravnotežje in padaejo, ker njihove kratke korenine izgubijo oporo zaradi požarov, erozije in mokre prsti.






Parker Group.


Med tremi orajaškimi sekvojami. Počutim se tako majhnega.






Končno, Yogi Bear. Ker smo mislili, da jih ne bomo videli, smo na račun medvedov izrekli kar nekaj šal. No, po tem srečanju jih je bilo še več. Bil je nekaj 10 metrov stan, a se ni prav nič zmenil na svoje oboževalce, ki smo ga opazovali in ves čas pritiskali na sprožilec fotoaparata. Kar naenkrat se je zbrala grupa radovednih ljudi. Medvedek pa je še naprej brskal za hrano. Naknado se mu je nato pridružil še eden, ki pa je bil bolj pazljiv in ostal še nekoliko dlje od prvega.


Tunnel Log. Drevo, padlo 4. decembra 1937. V višino je merilo 84 metrov. Namesto da bi ga požagali, so skozi njega naredili tunel. Nekaj metrov stran je vseeno narejen obvoz za nekoliko večja vozila.


Dead Giant ali mrtvi velikan, orjak. Drevo, ki je pogorelo v požaru in spominja na dimnik.


Moj-moj. Skoraj mi ga je uspelo objeti.


General Sherman je največje drevo na svetu. Ne po višini, ampak po volumnu. Iz njega bi lahko naredili največ omar, šala.


Drevo ima na žalost mrtev vrh, tako da v višino več ne raste. Vseeno pa se še zmeraj širi v širino.






Konec dneva se je bližal in ta park, ta drevesa so naredila na nas nejvečji vtis v vseh dosedaj obiskanih parkih. Sekvoje so res mogočna drevesa. Park poleg dreves ponuja tudi ogled kristalne jame in mogoče še kaj drugega, vendar vselej tudi ta dan ni bilo časa za ogled vseh zanimivosti.


Dan pa se je končal z obiskom naše priljubljene kitajske hrane. Po njej pa smo pasli oči na ameriških izvedenkah Forda.








nedelja, 20. december 2009

ZDA, 22. dan. Yosemite National Park

Prenočili smo v Murphey's motelu, s čigar kvaliteto smo bili zelo zadovoljeni. Mestece Lee Vining ponuja več, kot smo izkoristili. Je odlična izhodiščna točka za raziskovanje narave. Ob mestecu je jezero Mono Lake z dvema večjima otokoma in bolj znanimi stolpi iz apnenca. Če nas pot še kdaj zanese v te kraje, potem je to mestece definitivno na spisku.


Nekje v ozadju je Mono Lake.

Nekaj po deseti uri smo se odpravili proti naslednjemu narodnemu parku. Na naši poti jih je bilo že kar nekaj in tudi ta ni bil zadnji. Od tu do Yosemite National Park je dobri dve uri in pol vožnje, s krajšimi postanki vred pa je potrebno dodati še uro. Pot vodi preko gorske verige, tukaj temperatura kar hitro pade in srečali smo se tudi s prvim snegom na splošno zelo toplem popotovanju.


Prikaži večji zemljevid


Ellery Lake, leži na 2907m.n.v.




Yosemite National Park. Tudi tukaj je potrebno plačati vstopnino. Ni ravno prijetno gledati kako zelenci polzijo med palci med našimi obiski parkov, ampak če si že tako daleč, potem je to potrebno videti. Sicer pa je povsod isto, kar je zanimivo ni poceni, tudi v Evropi je tako.




Cela pot od Lee Vininga do samega osrčja parka je bila vijugasta in imela je veliko vzponov in spuščanj.


Tukaj je v glavnem za videti samo naravo. Rastlinstvo, živalstvo (dom črnega medveda), kamnite skale, slapove. Veliko je ljudi od vsepovsod. Parkirišča so bila več ali manj vsa zasedena.


El Capitan. Najbolj popularna in znana plezalna stena, Reticent Wall. Tomažu Humarju jo je uspelo solo preplezati po najzahtevnejši smeri v 15 dneh, kot prvemu neameričanu.




Začetek slapa Bridalveil Fall visokega 188 metrov.




Vode je bilo tako malo, da je že manjša sapica vetra povzročila ples vode sem ter tja.






Srne so vajene človeške bližine, pri iskanju hrane se ne pustijo kaj dosti motiti.




Na kratkem obisku pri prapra?dedku.


Restavratorsko delo v teku.


In pa slap, zaradi katerega smo v bistvu tudi prišli sem. Yosemite Falls. Šesti največji slap na svetu. Pravzaprav je sestavljen iz treh delov, ki skupaj merijo 739 metrov. Kot je opaziti, ga na naše razočaranje ni bilo. Moč ga je videti le ob kakšni večji nevihti oz. ko se topi sneg.




Profil slapu, če bi voda vendarle bila.


To bi lahko bil moj leseni kanu.


Dosti imava hoje, pojdimo naprej.


Eden izmed pogumnih plezalcev se je odločil preplezati mogočno steno. Če mu je uspelo, nismo izvedeli, saj smo se odpravili proti naslednji destinaciji, proti prenočišču v Visalii.