Vse kar imajo tudi veliki: stol, žar, miza, klimatska naprava ...
In še pogled na hribovje.
Torej, po dobro prespani noči in brez časovnega preganjanja smo se odpravili naprej oziroma nazaj. Odpeljali smo se namreč nekaj kilometrov nazaj v Dolino smrti, ker si dan poprej zaradi pozne ure nismo utegnili ogledati najbolj znamenitega drevesa tod okoli. Poznavalci, oboževalci ter mogoče tudi samo poslušalci irske skupine U2 že vedo o čem je govora. Dan je bil super topel, kot skorajda vsi dnevi do sedaj na našem popotovanju.
Nekaj pred poldnevom. Drevo je potrebno najprej najti. Avto smo pustili ob cesti in se peš, vsak s svojo plastenko vode v roki, odpravili iskati to drevo. Natančne lokacije drevesa nismo poznali, vedeli smo samo približno lokacijo in glede nanjo tudi ustavili ob cesti. Vedeli smo le, da je drevo okoli 500 metrov stran od ceste. Tako smo hodili naokoli okoli pol ure. Ker smo bili trije, smo se razdelili in vsak je šel v svojo smer.
Ne, to drevo ni pravo. Našega je bilo težje najti, saj je bilo že podrto. Vedeli smo, da v bližini padlega drevesa še vedno stoji ne manjše, ampak manj bujno, kar je bila naša orientacijska točka. Iskali smo torej drevo in ob njem večjo ležečo gmoto. To pa ni bilo lahko zaradi neravnega in grmičastega terena, ki je zakrival pogled na tla.
Nekaj slik kako izgleda Joshua Tree na slikah U2. Slike sem našel na spletnih straneh.
Skoraj bi obupali in si mislili, da ni časa za take zabave, da je lokacija neprava. Po slabi uri iskanja pa sem le zagledal to kar smo iskali. Končno nam je uspelo. Tukaj je. Z dretjem sem o najdbi opozoril še preostala dva člana raziskovalne odprave. V trenutku, ko sta oba prišla k drevesu je eden od njiju začel kričati in s prstom kazati proti zahodu. Ni minila sekunda, ko je točno nad našimi glavami modro nebo glasno preluknjalo vojaško reaktivno letalo, ki je letelo le nekaj metrov nad tlemi. To je bilo nekakšno kronanje najdbe in dalo vedeti, da se je dan začel zelo dobro. Ropot je začel izginjati v daljavi in reaktivec je izginil za hribovjem na vzhodni strani.
Drevo, ki je leta 2000 padlo zaradi naravnih vzrokov, je nekakšen zaščitni znak albuma The Joshua Tree. Pojavi se na slikah in logotipu albuma, ki je izšel marca leta 1987, več kot dvajset let nazaj. S tem albumom naj bi U2 dosegli status superzvezdnikov.
Na njem so uspešnice: Where the Streets Have No Name, I Still Haven't Found What I'm Looking For, With Or Without You ...
Če si ljubitelj U2 in če si v bližini Doline smrti, potem je potrebno obiskati še to mesto. Ob drevesu je postavljena U2ube (glej sliko zgoraj) in v njej se lahko najde žogico za golf, zgoščenke, spominsko knjigo v katero se lahko vpišeš, slike ter še nekatere druge stvari. Skratka, kraj je, tako lahko rečemo, kot nekakšno svetišče, romarska točka fanov U2.
Tukaj je tudi spominska plošča z napisom, ki sprašuje: "Ali si našel, kar si iskal?" Bono namreč v eni od nosilnih pesmi tega albuma poje I Still Haven't Found What I'm Looking For (še vedno nisem našel, kar sem iskal). In ja, našli smo, kar smo ves čas iskali.
Povsod naokoli pa so iz kamnov izdelani simboli in besede, ki "opevajo" U2.
Pride (In the Name of Love).
Walk On.
U2, You're the Best.
R.I.P. Če sem dobro seznanjen, je ta napisal nastal, ko je drevo padlo.
Znak ob plošči, ki odgovarja Yes, našel sem, kar sem iskal.
One.
Še obredni ples pred odhodom. Bilo je odpetih tudi nekaj pesmi.
Drevo, ki stoji ob padlem in ki je služil kot pomoč pri iskanju. Redko je viden tudi na nekaterih slikah v ozadju članov zasedbe.
Zemlja tod naokoli je suha, razpokana, prava puščavska tla.
Ekipa, ki je iskala drevo. Od najmanjšega do največjega.
Kje točno leži drevo, tega ne povem, naj se vsak malo potrudi in našlo se ga bo. Mi smo tam pustili 1$ ter dopisali pod ONE Love, se podpisali in zaželeli srečno U2.
Še dve strani, ki sta me prepričali, da je vredno priti sem: prva in druga.
Odpravili smo se do severno oddaljenega obgorskega mesteca, ki leži ob jezeru Mono Lake, Lee Vining.
V Lee Vining smo prišli ravno ob sončnem zahodu. Ker že nekaj dni nismo prali naših oblek ter ostalih stvari, smo zavili v našo prvo pravo pralnico perila.
V stroj smo nametali naše umazano perilo. Za vse ostalo je poskrbel pralni ...
... ter nato tudi sušilni stroj.
Slika, ki je nastala med pranjem perila v sosednji trgovini z zanimivimi artikli.
Kmalu po napolnjenju lačnih želodcev smo se odpravili spat, saj nas je naslednji dan čakala že nova pustolovščina. Hrana pa je bila v tej restavraciji zelo okusna. Mislim, da je to edina restavracija nasploh v tem mestecu in ne da se je zgrešiti.
