ZDA, 25. dan. San Francisco

Torek, 13. oktober 2009.
Prvi dan v San Franciscu.
Naših slik na ta dan ne boste videli.
Zakaj ne? Ker nobene nismo naredili.

Bil je deževen dan. Eden izmed redkih na naši poti, če sploh lahko rečemo, da je med potjo deževalo, saj so bile večinoma samo kapljice. Ampak v San Franciscu ni bil navaden deževen dan. Nad mestom se je razbesnela tropska nevihta, kakšne prebivalci ne pomnijo že od leta 1962. Veter je pihal okoli 80 km/h, v enem dnevu pa je padlo skoraj 20% dežja, kolikor bi ga sicer v 1/5 leta.

Ni nam ostalo drugega, kot da ta dan prebijemo nekje na suhem. Izbrali smo večji nakupovalni center, katerega smo do večera spoznali že do potankosti.

Več o tej epski nevihti lahko prebereš na Rainfall records fall in epic storm.

ZDA, 24. dan. Big Sur

Iz Seqoia National Park smo preko Visalie odrinili proti King City. Pot je ponovno vodila po zanimivo vijugasti cesti preko gorske verige in v King City smo prispeli v nočnih urah. Tokrat je imel naš Motel 6 tudi bazen, ki pa ga nismo izkoristili. Tudi sicer je ta veriga motelov dobro razvejana po različnih lokacijah v ZDA in vredno jo je izkoristiti, če le ni kakšne druge boljše opcije. King City je bil samo vmesna točka, tu nismo nič raziskovali. Zjutraj samo, kot mnogokrat do sedaj, poiskali Starbucks, se okrepili s čajem, kavo in jedačo ter odbrzeli proti začrtani točki na zemljevidu. Gremo v Big Sur. To ni mesto, to je priobalno območje, ki se razteza na 145 kilometrih obale. Razgledi z obale so čudoviti.


Motel 6, bazen.


Prvi postanek v Big Sur, za drevesom se skriva Tihi ocean.


Nekaj kilometrov naprej smo s ceste zagledali lep košček plaže in odločili smo se, da naredimo daljši postanek ter uživamo ob pogledu na morje in poslušamo razbijajoče se valove.












Pot v neznano.






Nekako se nismo morali odtrgati s tega mesta in tu smo sigurno imeli več kot uro dolgo zabavo z valovi. Voda za kopanje ni bila primerna zaradi prenizke temperature, je pa bos tek ob oceanu zabaven, če te le ne ujame in zmoči.




Na tem delu je tudi več znanih kamnitih mostov, ki so zgodovinskega pomena. Tale most se imenuje Rocky Creek Bridge in je bil zgrajen leta 1932.




Bixby Bridge, zgrajen leta 1932.






Waterfall house at Saddle Rock Ranch. Tu je nekoč stala vila s prečudovitim pogledom na McWay Falls.


Julia Pfeiffer Burns pa je najbolj znana oseba v tem priobalnem območju.


McWay Falls, 24 metrski padec potoka, ki se konča na peščeni plaži Tihega oceana. Plaža je zaprta za javnost.




Narodni park, katerega nismo raziskovali, ampak smo obiskali samo mlin, ki je čisto pri vhodu.


Pelton Wheel. Nekoč uporaben mlin, ki je proizvajal elektično energijo na potoku McWay Creek.




Le kdo si ne bi želel imeti tako postavljenih poštnih nabiralnikov s prečudovitim razgledom na ocean.




Big Sur Inn. Zanimivo malo prenočišče z restavracijo.







Kmalu smo odbrzeli proti severu. Do sedaj smo se skoraj ves čas peljali proti jugu. Nekako slučajno smo se ustavili v zanimivem, dokaj dragem bi lahko rekel, mestecu Carmel. Spodaj je nekaj zanimivih fotografij.


















Tako, to je bilo nakako vse na ta dan. Proti večeru smo se odpravili proti naši zadnji destinaciji tukaj na zahodu, San Franciscu.

ZDA, 23. dan. Sequoia National Park

Po prespani noči v Visalii, smo se odpravili proti našemu zadnjemu nacionalnemu parku, Sequoia National Park. Kakšnih velikih pričakovanj nad parkom nismo imeli, saj smo bili še zmeraj malo razočarani zaradi prejšnjega dne, ker nismo videli enega največjih slapov na svetu.

Kot skoraj vsi parki do sedaj, se je tudi ta nahajal dokaj visoko nad morjem. Serpentinastih cest smo bili zatorej že navajeni. To je cesta z največ ovinki na našem popotovanju.

Še opozorilo. V nacionalnih parkih ni bencinskih črpalk. Torej je rezervar treba napolniti pred vstopom v park. Mi smo ga imeli več kot polovico polnega, a ko smo se začeli vzpenjati po vijugasti cesti proti parku, se je kazalček hitro spuščal. Ameriški avtomobili so zaradi prostornine motorja znani po svoji požrešnosti, v klanec še toliko bolj. Na koncu nam je, čeprav smo bili že malo živčni, vseeno uspelo priti nazaj v dolino s še nekaj rezerve goriva.


Howdy ho, je bil pozdrav starejše rangerke, ki je pobirala vstopnino.


Po dvournem sedenju v avtu smo se želeli malo pretegniti. Šli smo na krajši sprehod proti tej rečici.




Kaj je to za drevo oziroma sadež?


Na začetku omenjena dolga in vijugasta cesta.


Končno prva primerjava, na poti navzgor, z mogočnimi velikani.


Ta tunel pod skalo je bil izkopan pred 71 leti. Takrat si še niso predstavljali števila in velikosti današnjih modernih avtomobilov, ki se danes prevažajo tod okoli. Leta 1997 so naredili obvoz nekaj metrov stran, okoli te skale. Tako lahko v park pridejo tudi večji kamperji.


Upočasni zaradi divjih živali!, piše na znaku. Mi vsi smo obiskovalci njihovega naravnega okolja in smo njihovi gostje.


Opozorila, ki stojijo na parkiriščih. Ne približuj se medvedom in ne puščaj hrane v svojem vozilu vidne medvedom. Medvedi so spretni odpiralci avtomobilov.


Smrt številke 583. Njegovo zgodbo lahko prebereš tukaj.


Sekvoje. Največja drevesa na svetu. Živijo lahko več kot 2000 let, v višino pa zrastejo tudi nad 100 metrov. Ta na sliki je imenovan Sentinental.


Opozorilo pred možnim udarom strele, ki je postavljeno pred manjšim vzponom na mogočno skalo Moro Rock s pogledom na kanjon. Da se pride na sam vrh pa je potrebno premagati veliko število stopnic (bilo naj bi jih 400).






Takšen pa je pogled z vrha.




Z vrha Moro Rock se vidi tudi cesto, ki jo potrebno premagati, da se pripelje v osrčje parka.


Vsake toliko let oskbniki parka načrtno požgejo podrastje. Tako omogočijo rast tem gigantskim sekvojam. Pred okoli 50imi leti so oskrbniki preprečevali, da bi se podrastje vžgalo, saj so hoteli sekvoje zaščititi pred temi požari. A po nekaj letnem opazovanju in študijah so ugotovili, da je to del naravnega procesa in da ti požari omogčajo še bujnejšo rast tem drevesom, ki tako pridobijo še več hranilnih snovi .




Sekvoja, stara okoli 2300 let je v višino merila 83 metrov, ko se je 3. junija 1959 prevrnila brez opozorila. Vreme je bilo jasno, brez vetra. Sekvoje izgubijo ravnotežje in padaejo, ker njihove kratke korenine izgubijo oporo zaradi požarov, erozije in mokre prsti.






Parker Group.


Med tremi orajaškimi sekvojami. Počutim se tako majhnega.






Končno, Yogi Bear. Ker smo mislili, da jih ne bomo videli, smo na račun medvedov izrekli kar nekaj šal. No, po tem srečanju jih je bilo še več. Bil je nekaj 10 metrov stan, a se ni prav nič zmenil na svoje oboževalce, ki smo ga opazovali in ves čas pritiskali na sprožilec fotoaparata. Kar naenkrat se je zbrala grupa radovednih ljudi. Medvedek pa je še naprej brskal za hrano. Naknado se mu je nato pridružil še eden, ki pa je bil bolj pazljiv in ostal še nekoliko dlje od prvega.


Tunnel Log. Drevo, padlo 4. decembra 1937. V višino je merilo 84 metrov. Namesto da bi ga požagali, so skozi njega naredili tunel. Nekaj metrov stran je vseeno narejen obvoz za nekoliko večja vozila.


Dead Giant ali mrtvi velikan, orjak. Drevo, ki je pogorelo v požaru in spominja na dimnik.


Moj-moj. Skoraj mi ga je uspelo objeti.


General Sherman je največje drevo na svetu. Ne po višini, ampak po volumnu. Iz njega bi lahko naredili največ omar, šala.


Drevo ima na žalost mrtev vrh, tako da v višino več ne raste. Vseeno pa se še zmeraj širi v širino.






Konec dneva se je bližal in ta park, ta drevesa so naredila na nas nejvečji vtis v vseh dosedaj obiskanih parkih. Sekvoje so res mogočna drevesa. Park poleg dreves ponuja tudi ogled kristalne jame in mogoče še kaj drugega, vendar vselej tudi ta dan ni bilo časa za ogled vseh zanimivosti.


Dan pa se je končal z obiskom naše priljubljene kitajske hrane. Po njej pa smo pasli oči na ameriških izvedenkah Forda.