ZDA, 16. dan. Monument Valley, Mesa Verde

No pa smo na začetku novega dne. Za začetek Monument Valley ali recimo kar dolina peščenih skal. Skale se dvigujejo iz zemeljske površine v raznolikih oblikah. Glede na svojo obliko in po značilnostih, je vsaka skalnata gmota dobila tudi svoje ime. Po dolini se pelje z lastnim vozilom in s pomočjo mape voziš od ene skale do druge v nasprotni smeri urinega kazalca.






Elephant butte ali slonova skala, ker ima obliko slona. Jo ima res?


Tri sestre.




Zaradi primanjkljaja vode lahko tukajšnji konji brez vode zdržijo dalj časa.






Vtis po ogledu doline je bil dober. Površina je kar velika in čas ogleda je odvisen od tega ali se ustaviš pri vsaki razgledni točki ali ne. Potrebno pa je imeti vsaj slabi dve uri časa ali več za ogled in vožnjo po okoli 25 kilometrski poti.


Tukaj pa smo že na poti proti naslednjemu nacionalnemu parku.


Pot je bila razgibana in kar dolga. Ta slika ni primer razgibanosti, zgolj slučaj.


In prišli smo v Mesa Verde National Park. Tu je živelo antično ljudstvo Pueblo, znani kot Anasazi. Sem so se naselili po letu 1200. Ko je bilo skalno mesto prvič odkrito (med leti 1760 in 1770) ni bilo v tako dobrem stanju kot sedaj. Dobršen del je bil uničen oziroma najedel ga je zob časa in zidovje je ležalo vsepovsod, zahvaljujoč rekonstrukciji pa je skorajda ponovno zasijalo v prvotni obliki. Kot je bilo v naši navadi, se nam je tudi tu opeklo in ujeli smo zadnjo vodeno odpravo po ostankih mesta, drugače Mesa Verde ne bi videli od tako blizu.






Naš prijazni vodič, ki je kar nekaj vedel na temo bivše Jugoslavije ter nas s tem tudi nekako presenetil. Seveda je veliko vedel tudi na temo zgodovine Mesa Verde in postregel nam je z veliko zanimivimi informacijami.




Mističen kraj, res zanimivo in vredno ogleda. Park ima sicer več takih skalnatih mest vendar na več nismo imeli časa, ker smo odbrzeli proti naši naslednji destinaciji.

ZDA, 15. dan. Horseshoe Bend, Glen Dam, Antelope Canyon

Takoj po odhodu iz Grand Canyona smo zabredli v manjše težave. Navigacija nas je vodila po zelo zanimivi cesti, kjer je bila na določenih delih prevozna skorajda samo za terenska vozila. Kar nekajkrat smo morali zapustiti vozilo, tako da je v avtu ostal samo voznik, ker drugače bi lahko odtrgalo celo dno. Zakaj nas je vodila po taki cesti? Zato ker oseba zadolžena za navigacijo ni izločila opcije makedamskih poti. Za okoli, mislim da ne veliko prevoženih kilometrov, smo porabili 3 ure in pol. Ostali pa bodo lepi spomini, kajneda.

Little Colorado Scenic Overlook. To je ombočje Navajo Parka ali drugače povedano, tukaj domujejo prvotni američani plemena Navajo. Spodaj pa so slike iz tega miniaturnega kanjona.








Tukaj so njihove male lesene trgovinice.






Na pečinah ob reki Kolorado. Točneje na njenem najbolj znanem delu imenovanem Horseshoe Bend (konjska podkev), glej sliko spodaj.


Panoramska slika je mojstrovina fotografa Tomota.


Antelope Canyon. Svet izklesan s pomočjo vode, vetra, erozije nasploh. Uspelo nam je priti na zadnjo odpravo v tem dnevu. Najlepše pa je v njem takrat, ko sončni žarki prodirajo skozi zgornjo odprtino. Takrat kanjon zablešči v vseh svojih barvah. Mi smo se zadovoljili tudi brez sončnih sijev.


Pod pravim kotom se je lahko slikalo obliko srca.




Vodiča sem poimenoval kar Vinetu (eden glavnih likov starega, klasičnega vesterna). Z izbiro je bil zadovoljen.




Glen Dam, jez na reki Kolorado.


Poslednja fotografija.


Kot da bi nastopal v kakšnem filmu.



To je skorajda vse. Sem že pozabil kaj je sledilo tega dne. Sigurno večerja v kakšnem baru in pa iskanje prenočišča. Aha, saj res. Prenočišča nismo imeli rezerviranega, ker nismo morali predvideti kje bomo tega dne. Peljali smo sem ter tja in po dveh urah blodenja in nekaj prevoženih kilometrih bili z živci skoraj na koncu. Ali je bilo vse zasedeno ali pa soba prosta ampak ne za ceno, ki bi si jo lahko še privoščili. Na koncu ssmo obupali in spali smo v kempingu in to kar v avtomobilu. Navsezgodaj zjutraj pa vstali, nič rekli in odpeljali.

ZDA, 14. dan. Grand Canyon

No pa smo prispeli v Grand Canyon. Ura je bila 22 preč. Šotor smo si postavili v temi in s pomočjo soja avtomobilskih luči. Če je imela noč v Phoenixu 25°C, je tukaj imela okoli 0°C. Prsti so nas pošteno zebli. Šotor je namenjen za tri osebe, torej smo na začetku spali trije, po nekaj minutah sva v šotoru spala samo še dva. V avtomobilu naj bi bilo malček topleje. Spali smo v spalnih vrečah ter odeti v več slojov obleh. Bemti je bila noč hladna. Še odtočit se mi ni dalo. Zbujali pa smo se nekajkrat na noč, da se je popravilo neugodno pozicijo na hladnih in trdih tleh.
Petkovo jutro (2.10.2009) je bilo hladno, vendar se je sonce vztrajno vzpenjalo po nebu in kaj kmalu so skozi veje poisjali žarki in začeli razgrevati hladno zemljo.


Zajtrk.


Na asfaltni poti nas je pozdravila tarantela.


Mapa našega, severnega dela kampinga.


Prvi pogled na veliki kanjon.




Kako so ljudje majhni.











V osrčju kanjona teče reka Kolorado.


Pogledi iz raznih razglednih toč so bili res fascinantni.






Sončni zahod. Ogled sončnega zahoda je obvezni del, ki se ga ne sme izpustiti. Vozniki brezplačnih avtobusov in pa rangerji so ves čas omenjali in opominjali, da je sončni zahod nekaj najlepšega v parku. Stene kanjona se takrat obarvajo v odtenke zahajajočega sonca in sence skal se razpotegnejo do neskončnosti.Res je bilo tako. Ljudi, ki so to občudovali, je bilo zelo veliko, vendar ni bilo večjega problema pri povratni vožnji z avtobusom, saj je za vse to zelo poskrbljeno in velika množica ljudi se hitro razprši na vse smeri parka.






Po sončnem zahodu smo v trgovini naredili malo večje nakupe, da smo lahko dobro jedli, ko smo si naredili veliki grill.