ZDA, 18. dan. Bryce Canyon

Spali smo v hotelsko-kamping kompleksu z imenom Ruby's Inn. Točneje, prespali smo v leseni hišici, ki je imela notranje gretje in pa veliko dvonadstropno posteljo. Z izbiro hišice in njeno ceno smo bili zelo zadovoljni, priporočam.

No pa pojdimo na ogled rdečih skal, zopet. Smo jih bili vajeni praktično že celo pot.
Bryce Canyon pravzaprav ni kanjon, ampak nekakšen naravni amfiteater, narejen s pomočjo erozije. Kaj je to erozija je bilo na kratko že povedano s tem, da je bilo pozabljeno na sneg oz. tukaj celo zapade!




Pogled na dvigajoče se skale, ki spominjajo na amfiteater.








Mogoče pa ta pot vodi v središče Zemlje?


Kremenčkovih ni bilo doma.


Ozek prehod na drugo stran Zemlje. Eh, samo na drugo stran.


Še pogled navzgor.




Vse rado raste proti svetlobi.


Dve dervesi, ki rasteta visoko navzgor. Ali so tri?


Veverica, ki se je pogumno ves čas nastavljala fotografiranju, od blizu in daleč. Bodeča rastlina, katero je jedla, je bila mamlivejša od bega.


Zopet na površju. Pot ni bila utrujajoča. Potrebno je bilo stopiti iz avtomobila in se sprehoditi po tem labirintu. Park sicer nudi veliko več hoje ampak potreben je čas.


Še en skalnati obok.


Na slabih 2 800 metrih nadmorske višne.




Tukaj pa smo že nazaj v malem mestecu, kjer stoji hotel in kjer je nastalo še nekaj zanimivih slik.


Poziranje pred trabijem.



Po končanem obisku tega dela sveta smo se odpeljali proti Dolini ognja oz. Valley of Fire.

ZDA, 17. dan. Arches National Park

Arches National Park - park znan po več kot 2 000 skalnatih obokih.


Spodaj na začetku je vstop v park in pa muzej, kjer se na hitro izve o favni, flori in nastanku parka.




Od daleč se bolj težko opazi...


...malo bližje pa...


...se jih vidi zelo dobro! To so štirje brati! Originalno se tej skali reče The Three Gossips (tri čenče, no tukaj na sliki so štiri).




Balanced Rock.




No, tu so, skalnati oboki po katerih je park tudi dobil ime. Ta se imenuje Skyline Arch, eden izmed mnogih obokov ali skalnatih lokov.




Mislec, modrijan.




Še pogled skozi enega izmed obokov.


Kuščar (The Western collared lizard).


Delicate Arch. Obok, po katerem je park najbolj znan. Bližje nismo šli zaradi pomanjkanja časa, to bomo nadoknadili kdaj drugič.




Takole izgleda pokrajina iz avtomobila.




Landscape Arch. Del se je že zrušil in zaprli so pot bližje njega, ker obstaja možnost, da se lahko kadarkoli poruši v celoti zaradi vplivov okolja (dež, veter, sonce).











To je iz Arches parka vse. Sredi popoldneva smo se počasi odpravili proti naši naslednji točki, proti Bryce Canyonu.

Med potjo, okoli 23. ure zvečer, sredi ravne ceste, zaslepljeni z lučmi nasproti vozečega avtomobila ali dveh, so nas nepričakovano presenetile štiri srne, ki so radovedno zrle proti lučem našega avtomobila. Sreča je hotela, da je voznik čutil, da nekaj ni v redu, da so na cesti obrisi, ki tam ne bi smeli biti in po nekaj kratkih sekundah premišljevanja do konca pritisnil na zavore. S hitrosti 120 na 0 km/h smo se ustavili samo po nekaj metrih. Srne je od zagotovljene smrti ločil dober meter. Izgleda, da so okamenele, ko se je potrobilo, pa so se pognale v beg. Sedaj nam je postalo jasno, zakaj so bile sredi ravne ceste ves čas vidne sledi zaviranja.

ZDA, 16. dan. Monument Valley, Mesa Verde

No pa smo na začetku novega dne. Za začetek Monument Valley ali recimo kar dolina peščenih skal. Skale se dvigujejo iz zemeljske površine v raznolikih oblikah. Glede na svojo obliko in po značilnostih, je vsaka skalnata gmota dobila tudi svoje ime. Po dolini se pelje z lastnim vozilom in s pomočjo mape voziš od ene skale do druge v nasprotni smeri urinega kazalca.






Elephant butte ali slonova skala, ker ima obliko slona. Jo ima res?


Tri sestre.




Zaradi primanjkljaja vode lahko tukajšnji konji brez vode zdržijo dalj časa.






Vtis po ogledu doline je bil dober. Površina je kar velika in čas ogleda je odvisen od tega ali se ustaviš pri vsaki razgledni točki ali ne. Potrebno pa je imeti vsaj slabi dve uri časa ali več za ogled in vožnjo po okoli 25 kilometrski poti.


Tukaj pa smo že na poti proti naslednjemu nacionalnemu parku.


Pot je bila razgibana in kar dolga. Ta slika ni primer razgibanosti, zgolj slučaj.


In prišli smo v Mesa Verde National Park. Tu je živelo antično ljudstvo Pueblo, znani kot Anasazi. Sem so se naselili po letu 1200. Ko je bilo skalno mesto prvič odkrito (med leti 1760 in 1770) ni bilo v tako dobrem stanju kot sedaj. Dobršen del je bil uničen oziroma najedel ga je zob časa in zidovje je ležalo vsepovsod, zahvaljujoč rekonstrukciji pa je skorajda ponovno zasijalo v prvotni obliki. Kot je bilo v naši navadi, se nam je tudi tu opeklo in ujeli smo zadnjo vodeno odpravo po ostankih mesta, drugače Mesa Verde ne bi videli od tako blizu.






Naš prijazni vodič, ki je kar nekaj vedel na temo bivše Jugoslavije ter nas s tem tudi nekako presenetil. Seveda je veliko vedel tudi na temo zgodovine Mesa Verde in postregel nam je z veliko zanimivimi informacijami.




Mističen kraj, res zanimivo in vredno ogleda. Park ima sicer več takih skalnatih mest vendar na več nismo imeli časa, ker smo odbrzeli proti naši naslednji destinaciji.